H (501-600)

spravila iz ravnotežja, ko so jo tod mimo peljali	h	krstu.Bolj pohujšljiva bi se ji nemara zdela	A
ukaza, kakor ga ne poslušajo drugi. Tega si že	h	koncu vajen in te stvar ne razburja več, zlasti	A
Prilezel je iz svojega skrivališča in mi prišel	h	kolenu. Toda ne pobit grešnik, skesan in voljan	A
morskemu strahu, zardelo lice; pritisnil se mi je	h	kolenu, od razburjenja so se mu svetile oči	A
slabo, in trdi to vsakikrat, kadar jo podim	h	klavirju. Potemtakem bi ji klavir neugodno vplival	A
zatrjevala mati, »brez skrbi, v pošten kraj,	h	krščanskim ljudem, da bodo gledali nanjo in	A
bilo treba podkovati konja, v kobal ga zajahala	h	kovaču z viržinko v ustih.Bala se ni ne biriča	A
komolec, »ko sem služil komis in so mi šla leta	h	koncu, hardun! ‒ jaz pa bolan.V hrvaški deželi	A
Ni ga bilo. Glasno je dehnila »	h!	« pa je pogumno stopila v sobo in sedla ob steni	A
robcem čelo in vrat, dala zopet od sebe sapo ‒	h!	‒ položila si roko z razprostrtimi prsti na	A
Smuk ni, da bi ga s sabo jemala med ljudi;	h	gospodični Fini že ne bo mogla z njim, škoda	A
čim slabše je vino, tem laže se vrne iz krčme	h	knjigam ‒ vrh tega pa je krčmar zanesljiv narodnjak	A
tu in tam pa se ladja giblje, se in ziblje	h	Kraljici nebes!...	A
hasnovita pijača je pomagala tudi Vatroslavu, ki je	h	koncu postal zopet tako čil, da je še več pota	A
omenil, da je to prav lepo ‒ naj le pridno hodi	h	kuševanju ‒ vse je dobro, kar se človek nauči	A
dvigal roko k tretji narodni dokazni figuri:	h	klofuti! Iz dnevnika pravnega praktikanta	A
Pravnika« zopet v kot k petrolejski steklenici in	h	»corpusu delicti« številka 42 in odšel. Čuden	A
premestitvi obvestili šele zadnji hip. Kako je	h	koncu leta hitel in se trudil, da vse izdela	A
je nesti zopet na . / . / stran 132 . / zaj	h	gospodarju!Gotovo je bila ošteta!	A
Ali me razumeš? Delat pojdi	h	kmetu, saj si zdrav in močan!Kaj bi se valjal	A
Pri železnici bi morebiti še najhitreje prišel	h	kruhu.« Tako je govoril Podržaj, meril je sobo	A
se je zganil in v svojo obrambo dvignil roke	h	glavi, tja, kjer sta jo dičila dva izredno velika	A
pratika, da v družini odvetniškega uradnika Jeraja	h	koncu meseca sušca niso vladale tiste sončne	A
Le urno!« Postavil se je	h	kuhinjskim durim, da je iz sladke nirvane prebujeno	A
čakam, da se je znebim.« Nagnil se je zaupljivo	h	gostu in mu z glasom, katerega vonj je vzbujal	A
ni bilo domov, torej je šla rajši prenočevat	h	kaki prijateljici, kakor bi prišla domov ... Kocmurka	A
Marija!« je vzdihnila Koc murka in si mislila:	h	Kožuhovi stopim, h »kratki Marjanici«, ta se	A
Koc murka in si mislila: h Kožuhovi stopim,	h	»kratki Marjanici«, ta se hvali, kako si je	A
Molila je vajencu bankovec. »Na, fant, skoči	h	‚Kavki’ po liter štajerca!Le povej, da je zame	A
bo. . / . / stran 116 . / Pa se je napotila	h	Kožuhovi Marjanici, ki so ji rekli »kratka Marjanica	A
Kocmurjeva je poročala o neuspešnosti svojega pota	h	Kožuhovi. Kocmurja ni stvar kaj zanimala.»Naj	A
Bilo je precej lepo in sta Milan in Tonček	h	koncu ploskala tako besno, da so pesem ponovili	A
pa že še ni šole konec. Ali sta pa povabljena	h	katehetu.« ‒ Ko je bila še majhna, enkrat njenega	A
prav lačen in je pravil, da je bil povabljen	h	katehetu.Pa je bil nemara le zaprt.	A
pridite povedat ali domov ali v pisarno! Grem še	h	Kocmurjevim, da izvem, kaj je s Stankom.« Prisrčno	A
ustni in se otresel nemoških misli. Najprej	h	Kocmurjevim! Res je bilo tako ‒ zmanjkalo je	A
prepočasi, ampak ravno prav! Stopil je potem	h	kolibi na kolesih in pobral krilni rog s stopnic	A
Tonček se je zganil, nehote se je stisnil	h	kmetu, kmet ga je postrani pogledal. Orožnik	A
postrani pogledal. Orožnik na pragu se je obrnil	h	krčmarju.»Gospodar, ali ste morebiti kaj videli	A
da ne boš brez denarja!« Potem je šla spet	h	kosilu. Ko se je Jerajeva vrnila v vežo, so	A
mu je godel na harmonike ‒ tako ga je nesel	h	krstu. »Sirotek brez matere!« je vzdihnila gospodinj	A
ga je vprašal ječar. »Snej, potem greš z mano	h	gospodu komisarju!« Odšla sta, ječar je zaklenil	A
sveče, nažgala jo je in postavila na tla očetu	h	glavi. Potem je šla na policijo; kakor v polsnu	A
si misliš!« Prijela mu je roko in jo nesla	h	glavi njegove mame, mala vroča roka se je vdala	A
svoje račune. Zdi se mi, tudi moji dnevi gredo	h	koncu, kmalu se vidiva s Tončkom.Zato sporočam	A
sprejmó z odprtimi rokami. Če se preseli na primer	h	Kačarjevim, tam ji bodo še vina dajali in ob	A
daleč, da je Pirc ni mogel več slišati. Šla je	h	Kačarju, k tistemu, ki je od nje kupoval part	A
blagajno. . / . / stran 286 . / POVEST GRE	H	KONCU Prijazni gospod Kobilica se je spet prikazal	A
Drevesce, ki krivo raste, je treba privezati	h	količku in mora privezano ostati leta in leta	A
četvero dece v šolah in se šolsko leto nagiba	h	koncu. Toda se mi zdi, da so gospodje profesorji	A
na mesto Bösendorferja. Tekma se je nagibala	h	koncu, kajti so se h koncu nagibale note gospoda	A
Tekma se je nagibala h koncu, kajti so se	h	koncu nagibale note gospoda Štolcerja-Jugoslavenskega	A
premislil in bo nemara vendar samega sebe šele prav	h	koncu cebnil v zadek, da bo zletel na cesto	A
in je »Podpora« gospodoma Drtini in Slačilu	h	koncu vsakega meseca točno izplačevala njun	A
radio poročevalca nedvomno posrečilo, da bi	h	koncu koncev mimo mikrofona prišel še gospod	A
vrne prijetno iznenadenemu prosilcu in potem	h	koncu naredi nekaj, kar ni čisto jasno, priloživši	A
razmere in pristopiti k vladajoči stranki, pa bi	h	grivi in šoti dobil še pero vzad in k peresu	A
zraven je pil par kvartinov vina in vmes in	h	kraju tri črne kave in je vse vkupe stalo 120	A
imajo pernico in nanjo mečejo karte. Kateri	h	koncu dobi igro, ne vem natančno.Nemara oni	A
drugo in so vse sile zbrali za kanarčka in so	h	kanarčku zahtevali še samičko in so se skregali	A
otvoritev z zakuski, kvečjemu se me spomnijo	h	kakemu pogrebu, tam ni zakuskov ‒ to ni prav	A
mu je žena celo kupila figo in je bilo to že	h	koncu meseca, pa ima tudi red pri nas in lepe	A
so njegovi otroci radi brali, ako so dobili	h	knjigi še suhih hrušk, fig in orehov. Letos	A
prijetno novico, da je gospod upravnik že dovolil	h	kitari in bobnu še triangel in rene in poldruge	A
zapisan in naznanjen, in je potem užaljen in gre	h	kosilu! Režiser se mi resnično smili ‒ pa tudi	A
krči in je zunaj vabil mili opoldanski zvon	h	kosilu. Rekel sem Pepetu, naj si sam drži dežnik	A
sabo. Le če zvečer stopim izven mesta ali pa	h	Grozdu na Poljane, ne grem nikdar brez nje.	A
Zdi se mi, da sem to že povedal. Potrt grem	h	Grozdu, stopim, holaj!‒ Kaj mi ugleda radostno	A
meni so dejali, da so ga od frizerja gnali še	h	kravi, da ga je polizala: skoraj ga nisem spoznal	A
še tolikokrat deležen. Nego mislim, da spada	h	krstu kolikor toliko tudi človek, kakšen da	A
/ Kogarkoli pripelje uslužni čoln na otok	h	Kraljici nebes, nikdo ni brez željá in vsak	A
dojem. O milostiva, vzemite še gospoda soproga	h	kubistom! Pa pazite, da se ne bo na glas pridušal	A
štirinajst dni da je mlada gospa spet prišla v poset	h	gospe mami in je bila lepo rdeča in vesela in	A
pošteno živi človek! Skrbelo me je in sem stopil	h	gospodu ravnatelju, kamor mi hodi sin v šolo	A
na podlagi dosedanjih kuharskih bukev, a je	h	koncu s kruhom pobrisal vso mast ‒ prijazno	A
Prihajalo je poletje. Šolsko leto se je nagibalo	h	koncu, skavtom se je obetalo taborjenje v Bohinju	A
dvesto dinarjev in še naj pričakujem, da mi	h	koncu šolskega leta prideš iz šole okrašen s	A
njena duša in njeni prejemki 51 »S ... ... ... .	H	... . !« 56 Olepševalno društvo 61 Za bratstvo	A
»S ... ... ... .	H	.... !«	A
prekolneš. Tudi »prekletega hudiča« ne bi prišteval	h	grehom.Le da paziš in ga izustiš elegantno,	A
če je bila mamica žalostna! ‒ Privil se ji je	h	krilu, jo srčkano vprašal, ali ga ima kaj rada	A
je ihtel. Baltazar mali se mu je pritisnil	h	kolenu.»Kaj moj?« je vprašal ihtečega vojaka	A
igrajo,« je odgovorila gospa Cirila. »Reci jim	h	kosilu!« Poklical jih je skozi okno, ker se	A
poslušal, že se je opasal in okomotal in šla sva	h	Korčetovim. Njega, Korčeta, ni bilo doma.	A
huk!« Ančka je položila žlico, vstala in šla	h	konjema, ki sta raztresla deteljo. Dekle so	A
je zazeblo, popustila je priprto okno in šla	h	gospodinji. »Ko bi kaj zašila danes popoldne	A
Janez,« je zakričal, »ali noriš? Vročega konja	h	koritu!« Hlapec je pritekel z vrta in Riga trdo	A
privezan, vi ste se veselili. Sedaj stopim	h	krčmarju med može, da zvem, kaj so sklenili	A
razkropili, Janez je pa zadel kovček, da gre	h	kajžarju Antonu. Mokar ga je gledal s hodnika	A
tedaj je prišla župnikova dekla. »Ančka, brž	h	gospodu!« je rekla zapovedujoče. Ančka je zardela	A
drgetal ko šiba na vodi in se cvileč stiskal	h	gospodarju. Ko treska in bliska ni bilo ne konca	A
in mu iztrgal čevelj iz zob. Prinesel ga je	h	koči in pokazal razvalino teti.Jermenčkov ni	A
umaknil. Tresoč se po vseh udih je prilezel	h	gospodarju in mu nastavil hrbet, češ le udari	A
je priropotal črednik v novih krivih coklah	h	gospodarju, da prvo raztveze zvončarko, cikasto	A
je prizvonila Roža iz hleva, je šla najprej	h	koritu, da se odžeja, za njo so prišla vsa vaška	A
Roža precej pokazala pot, po kateri se vrnemo	h	koči.Za njo pojdi.	A
ljubeznijo učil. Ronšek me je nekoč poklical	h	katedru, kjer je visela na steni zbirka hroščev	A
zgodbo končal in dodal: »Francelj, sedaj pa	h	knjigi! Od samih zgodb ne boš ne sit ne učen	A
bilo pripravnega dela. Starši so nas gonili	h	knjigam, ki nam niso nič kaj dišale.Saj smo	A
/ črva, deževnico, tudi zrno koruze. Šla je	h	kokošim: put, put, put! in vrgla črva.Kokoš	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani