H (1.201-1.300)

Bedanca iz gozda. Ves srdit je pritekel Bedanec	h	Kekcu. Z obema rokama je pograbil Kekca za rame	A
trati. Potem pa se je naglo dvignil in je skočil	h	Kekcu.Nož je potegnil iz žepa in je bliskoma	A
nenadoma spustil k tlom; kakor blisk je šinil	h	goščavi, ki se je raztezala onkraj njive pod	A
pobič, nocoj ti rečem zadnjikrat, da mi pojdeš	h	Kosobrinu,« je zavpil, da se je lesena koča	A
nocoj tebe, če mi ne obljubiš, da pojdeš jutri	h	Kosobrinu.« Kekec je ostrmel, ko je videl Bedanca	A
zaman jezite in me zaman pestite ... Ne pojdem	h	Kosobrinu po Meno, naká, nikoli ne pojdem, pa	A
O, ne bojim se, ne bojim se ... Ne pojdem	h	Kosobrinu, naká, ne pojdem ...Pa me nabijte, če	A
se je sova oglasila enajstič, se je zatekel	h	Kekcu.»Daj, Kekec, daj, pa mi preženi to grozovito	A
je pretepel, ker Kekec ni hotel iti po Meno	h	Kosobrinu.Seveda je Kekca na vso moč bolelo	A
misli, da te ne razmehčam! Če danes ne greš	h	Kosobrinu, pojdeš pa jutri.Ko ti postanejo koščice	A
koščice mehke, me boš pa še prosil, naj te pustim	h	Kosobrinu.A potlej bomo govorili drugače!«	A
gorje Kosobrinu, Meni in tebi! ‒ O, če hočeš	h	Kosobrinu, kar pobegni k njemu!A rečem ti, da	A
premislil. Ustavil se je, se obrnil in prišel nazaj	h	Kekecu. »Oj, ta moja boječnost!Oj, ta moja boječnost	A
in vsakokrat mu je velel, naj se napoti takoj	h	Kosobrinu in ugrabi sirotno Meno.A Kekec je	A
vrgel daleč onkraj jarka. Sklonil se je potem	h	Kosobrinu, ki je ležal na tleh in se ni več	A
nekaj časa vsa osupla. Potem pa je skočila	h	Kekcu in mu je z obema rokama pomagala vleči	A
Vzel je potem lopato in se je napotil tja gor	h	grmovju.Tam pa je izkopal globoko jamo.	A
z rokavom znoj z obraza. Stopil je tja dol	h	koči in je zgrabil leseno rakev. Ponesel jo	A
Hitro je zgrabil za kladivo in je zabil pokrov	h	krsti.‒ »Pomagala mi boš, da ga poneseva do	A
opazila nevarnost. V svojem strahu se je stisnila	h	grmovju in se je tresla po vsem životu.Nizko	A
v kočo. Potihoma je žvižgal in se je stisnil	h	gorkemu ognjišču, da se malo pogreje, ker se	A
obotavlja ... Hm, nemara premišlja, ali bi šel	h	Kekcu ali ne.Mogoče pa se še celo boji ...	A
Glej, no ‒ glej, no!« je dejal Kekec in stopil	h	kozi.»Kako ti počiva, da te niti ne čuje, če	A
Z doma pojdeš že jutri.	H	Korošcu greš v Rovte.Zmenili smo se tako že	A
služit!« ga je tolažila mati. »Veš, zato te damo	h	Korošcu, da se tam kaj prida naučiš.Doma se	A
gre k zmaju za deveto goro. Samo v Rovte pojde	h	Korošcu. Kekec je malopriden, pa te samo straši	A
služit k zmaju, ne greš, Kekec! V Rovte pojdeš	h	Korošcu. Ali misliš, da ne vem?	A
okrenil, pa je odgovoril: »Ej, stric, služit grem	h	Korošcu.Zagledal sem tiste visoke vrhove, pa	A
. / stran 21 . / »Ahm,« je dejal kmetič, »	h	Korošcu greš služit?Glejte si no, glejte!	A
drži preko polja do malega gozdiča, te privede	h	Korošcu, naravnost h Korošcu.Ne moreš zaiti	A
malega gozdiča, te privede h Korošcu, naravnost	h	Korošcu.Ne moreš zaiti, ker ni druge poti ...	A
glasom. »Kaj nisi ti Kekec? Kekec, ki hoče priti	h	Korošcu služit? Ha, te vprašam?«	A
prijazno odgovoril: »I, seveda sem Kekec. Pa tudi	h	Korošcu grem služit.Daj, povej mi, ali imam	A
te, da boš ves črn in se ti ne bo ljubilo iti	h	Korošcu ... Čakaj, čakaj ‒ nabijem te ... « »Aha	A
je naša Mojca!« je rekel Rožle, ko je stopil	h	Kekcu. »Pridna je, hm, pridna, da nihče tako	A
prekanim njo in nemarnega volka in pobegnem	h	Korošcu.O, Kekec ni kanarček, da bi ga zapirali	A
me je, tako sram, da bi kar pobegnil v dolino	h	Korošcu, če bi ne bilo tega nemarneža ‒ tega	A
njeni sivi lasje še prijaznejšega, je sedla	h	gospodinji in ji živahno pripovedovala o nesreči	A
dvignila. . / . / stran 15 . / Stopila je	h	klopi, kamor se je bil sin že zopet zleknil	A
. / stran 55 . / Podlasica se je splazila	h	kokošim, pošteno jih je splašila, potem je pa	A
izpraševati po vzroku. Stopila je v kuhinjo	h	gospodinji.A Citrarica se ji je odmikala in	A
sta Gaba s peči, in Gab je moral poklekniti	h	klopi ob mizi.Pričeli so moliti rožni venec	A
več razbijati in vpiti. Splazil se je nazaj	h	kupu listja, legel vanj in zaril glavo globoko	A
K Makovcu grem v Podkoren po puško ali pa	h	Kavalarju v Rateče.Pa naženem drevi pošast kosmato	A
prebudil šele Kezovec, ki je pritekel na vso sapo	h	koči.Pograbil je dečka in ga zvlekel v kočo	A
durih in jih ulomi. Zato se je tesno stisnil	h	Kezovcu in sopel kot meh.A kakor bi odrezal	A
vzeli. Če ne verjame, naj gre na Petelinjek,	h	komandantu Slavcu, in se sam prepriča.Jezen	A
te morda ne bi zadelo.« Ranjeni se je obrnil	h	kurirju, nakremžil obraz in rekel: »Kaj me boš	A
po prvih strelih so obstali in se potuhnili	h	krompirju.Ali klici »Vorwärts! Vorwärts!« je	A
ko so poslušali, kako gre fašizem v Italiji	h	koncu.Ali ko smo odšli na položaj, so začele	A
da bom šel za kurirja k tebi ali pa na teren	h	gospodarski komisiji.Veš, ljubi Tonko, v Tomšičevi	A
pot ali v travo in odhiteli s praznimi lonci	h	konjem.Včasih so pa tudi komoraši stekli s konji	A
podarim, dragi človek. Veš, mene so dodelili	h	kulturnikom,« je hitel ves vesel. »Tako je,	A
težko delo imajo.« »Tovarišica, odpelji me	h	komandantu,« sem ji ponovno dejal in jo osorno	A
gospodarjevem konju prijahal v partizane, je tako stopil	h	komandirju: »Jaz vam bom oskrboval konja, poleg	A
kar se je dalo. Po končani borbi pa je stopil	h	komandantu: »Tako ne gre, tovariš, tako ne sme	A
gre, tovariš, tako ne sme iti, takih ne maram	h	konjem.Kaj bi bilo z ranjenci, če bi vsi pustili	A
tovariš komandant, dovoli, da si bom ljudi	h	konjem sam iskal med mladinci.Lepo te prosim	A
Jože zaklical za njim in se nezadovoljen vrnil	h	konjem.Zbral je komoraše in se pogovarjal z	A
Korenov ga je zaničljivo pogledal, stopil	h	grmu in izvlekel ubito vrano. Zakurila sta	A
Janez je na samotnem polju ostal sam. Krenil je	h	grmovju, se zagledal v jasno nebo in mislil	A
DEGRADIRANI KOMANDANT V štabu brigade je raport šel	h	koncu.Komandant brigade se je pretegnil in z	A
sestanku se je bataljonski komandant Polde obrnil	h	komandirju Andreju. »Ti, čez dva dni pošlji	A
odgovorila Marička. Tisto popoldne je stopila Tončka	h	komandirju Andreju. Pogledala ga je v oči in	A
študiram, da veste. Prosim vas, da me daste v četo	h	komandirju Andreju. Tam me ne bodo preveč izpraševal	A
obutev. . /\ .. stran 197 . \/ Nato je stopil	h	prijatelju-kmetu, da mu je posodil konja.Zajahal	A
komandanta in odšla. Mitraljezec se je sklonil	h	kurirju Dominiku in mu šepnil na uho: »Stari	A
noč. Na koncu vasi je dejal Tone: »Stopimo	h	Grabnarju v Podcerkev.Tam se ni treba nič vtikati	A
Bergantov Tone je voščil dober večer in se usedel	h	graničarju Jovu. Korle in Jože sta se pri peči	A
Ženska, graničar in še žandar, to ne spada	h	kupčiji,« je sklenil Lesnikov, ki ni mogel žensk	A
ustavili v Smoraških ogradah, je Bergantov stopil	h	gonjačem in jim dejal: »Nekdo je moral gobezdati	A
pogledoval Dano. Jovo je bil pogumnejši. Stopil je	h	Kristini in ji veselo zapel neko bosansko pesem	A
godca pokličejo k večerji v kuhinjo, stopi Dana	h	Kristini in ji reče: »Lepo je, kaj!Plesala bi	A
Tega se bojim, da veš.« Kristina se ozre	h	graničarjema in sočutno reče: »Kaj ni škoda	A
Teta je dremala v senci. Jovo se je sklonil	h	Kristini in jo poljubil.»Ne, ne smeš,« se je	A
Sama jih nosim.« Vstala je, stopila	h	kipcu in ugasnila luč. Dan se je delal, ko je	A
popraskal po glavi in dejal sam sebi, da bo krenil	h	Krajcu na pol litra vina, potem pa se bo oglasil	A
najedli. Ko je Polde vstal in šel pogledat	h	konjem, je zagledal, kako leze od nasprotne	A
naprej, če ne, nas bodo dobili!« Skočili so	h	konjem, jih odvezali in zajahali ter oddirjali	A
si bil njegov gonjač!« Čez tri ure je prišel	h	Korlu Tine in ga prosil za tristo dinarjev.	A
Saj vem, da si že večkrat zlezel v posteljo	h	Kristini. Zaupala mi je, da veš.	A
pustila žensko pred cerkvijo in odhitela domov	h	Kristini. »Oh, ljuba Kristina, kaj sem slišala	A
Pameten bodi, Jovo,« je miril Bergantov in stopil	h	graničarju.»Saj veš, Skočirju je še sedaj hudo	A
dušku so ga popili, se trikrat zavrteli in odšli	h	Grabnarju, kjer je že pila večja družba pivških	A
Vsa družba mu je pomagala Nato se je obrnil	h	gostilničarki in ji šepnil na uho: »Posodi mi	A
ne mara. Ne pusti me v hišo, kakor puste Jova	h	Kristini.« Dana si je obrisala solze, si objela	A
mislil, Nace. Sonce gre že za greben, dan gre	h	kraju. Vino je popito in plačano.	A
Kaj neki dela?« Nenadoma se je obrnil	h	Kristini in jo vprašal, koliko let ji je. »Šestindva	A
ker se v trgovinah več dobi. Obrnil se je	h	Kristini, ki je ves čas molčala, in ji dejal	A
pomignila hčerki, da je stekla po liter vina	h	Krajcu, kjer je najboljše vino v dolini. Nace	A
preživela z vročekrvnim Jovom. Dvigala je roke	h	kipu matere božje.Prosila je, da bi se vrnil	A
Ko bi vi prišli srečno čez mejo, bi se vrnil	h	Grgorinovki, kjer bi mi moral vaš človek izročiti	A
jih strela jasna«, je vzkliknil Matija obrnjen	h	Kristini. »Kaj si pa čakal?	A
naokoli, ustavil konje in stopil z bičem v roki	h	Katrici, ki je vsa vztrepetala v čudni bolesti	A
svetnica. Zbogom,« je dejal, se obrnil in šel	h	konjem. Po tem dogodku je Katrica zbolela.	A
opazim pri prvi maši v zakristiji. Vi greste pa	h	Korletu v gostilno, namesto da bi molili, ker	A
Bojijo se vojske. Pred dnevi sem bil klican	h	kmetu čudaku, ki trideset let ni bil v cerkvi	A
šole, se preobleči in na njivo ali k senu ali	h	kravam v hlev!Tako bi jaz ukazoval.«	A
kaj novega poveste,« mu je odvrnila. »Grem	h	Klančnikovim, da mi stari posodi nekaj knjig	A
priporočil,« je vzkliknil Boltežar in odšel	h	Klančnikovim. Ko je na dvorišču videl Matijo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani