Svetin je med tem, ker je smel tega pol dne okoli hoditi, hodil ob vodi in pogledoval, kje bi bila najmanj globoka, in dobro pazil, kje in kako daleč narazen stoje španjolske straže.
Ko zvečer spovednik odide od generala in mu obljubi, da bo zgodaj zjutraj spet prišel in ga spremil na morišče, pride Svetin h generalu, ki je ves žalosten in plašen v smrtnih bridkostih sedel v revni leseni hišici za mizo tako trdno zvezan, da je bil že ves višnjev; šest vojakov je stalo zraven njega na straži. General sname prstan in ga da Svetinu s temi besedami: