H (1.101-1.200)

odgovarjala časih. »Ali pač pridete zvečer	h	Krači?Ste li namenjeni kam drugam?« vprašal	A
izprehodu ponjo ter krenil ž njo vred v krčmo	h	Krači.Tam je obsedel; doma nista kuhala večerje	A
od svojega soproga, šla je zopet za točajko	h	Krači. Ta dva moža si drug drugemu nista	A
je in drl se na vse pretege, ko so ga nesli	h	krstu.V cerkvi pa so mladi župnik gospod Janez	A
Nekoliko dni pozneje pa je prišel še k župniku,	h	gospodu Janezu, položil križavec na mizo ter	A
. / stran 34 . / Uvidel sem takoj, da gre	h	koncu ž njim. Stisnil mi je roko in s slabim	A
vzeti. Nedavno pa so mu nesli drugega fantiča	h	krstu.Botra je bila z otrokom že pred hišo,	A
večera Pavle, sedeč poleg nje pri široki peči,	h	kateri se je stiskala, zavita v debele odeje	A
opravilih in tudi gospodar obrnil se je naposled	h	Kosanu, rekoč: »Ogledite si malo grad in vrtove	A
v borni postelji. Uvidel sem takoj, da gre	h	koncu ž njim. Stisnil mi je roko in	A
in zelen, potlej te že smrt tiplje in pojdi	h	konjederki po rože, pa h kaplanu na spoved,	A
smrt tiplje in pojdi h konjederki po rože, pa	h	kaplanu na spoved, ne boš več po svetu trave	A
ki ji je bil ponudil svojo roko ter peljal jo	h	klopi pred gradom. Rogulin je šel za njima.	A
srce moje,« ‒ dejal je Vinko in prisedel na mah	h	grofici.Od drevesa, kjer je stal baron, bila	A
Vi odidete morda že kmalu tja,« vpraša dalje,	h	grofu obrnivši se. »Kadar pride jesen ‒ pozna	A
pogleda zaničljivo od strani in stopi naprej	h	grofu Waldenu. Amelija ostane pri nervozni grofinji	A
/ Anica se je s hvaležnim pogledom obrnila	h	govorniku; Veronika, ki je stala s Sorijem na	A
je le redkokdaj in prav nerad šel na Žerinje	h	grofovskim, kadar je bilo treba tam zdravniške	A
po voz, ki je pripravljen.« Potem pa se obrne	h	Gernauu in potihoma mu zašepeče: »Vi pa tole	A
vžgal dve srci in neugasljivo gorel, dasi ga je	h	koncu dušila sovražna, bridka usoda. Vinko je	A
je in se drl na vse pretege, ko so ga nesli	h	krstu.V cerkvi pa so mladi gospod župnik Janez	A
Nekoliko dni pozneje je prišel še k župniku,	h	gospodu Janezu, položil križavec na mizo ter	A
je napotil hišni gospodar v omenjenem smislu	h	gosposki, takoj so napravili Matejko v praznično	A
nedeljo odvabijo zategnjeni glasovi farnih zvonov	h	krščanskemu nauku, sede naš kmetič pobožno pod	A
po ubegli mladi ženi brezuspešno, neso otroka	h	krstu; Peter in teta Urša sta botra in krstijo	A
in pri podružnici v Zagorici slovesen shod,	h	kateremu romajo vsako leto ljudje od vseh strani	A
potem je glasno zaprl pokrov skrinji in se vrnil	h	Klandru. Spotoma je dvakrat trdo stisnil v pesti	A
dragocen čaroben pomočnik. Vtem priplove čoln	h	kraju in obtiči na bregu.Gospoda stopita na	A
resnica, pričajo vžgana znamenja na desnici in	h	koži prirasli lanec na vratu.Naglo je osnovan	A
Ali bi se mogel ohrabriti, da se zopet vrneš	h	knjigam?« »Ohrabril bi se; ali s čim, ko nimam	A
svetujem, kar ti bo na korist. Pogodba nama gre	h	koncu, do sedaj ti pa ni prinesla nobene koristi	A
Plahtalič odvali skalno ploščo, prislonjeno	h	gorski steni, splazita se po rovu in konči stopita	A
radovednega in za vas nepraktičnega vprašanja:	H	kateri stranki bi bili pristopili vi, da ste	A
nemške biblijske družbe nikogar ne spreobrnejo	h	krščanstvu, naj še toliko in toliko svetih pisem	A
ta samotnost; in da jo preženem, pribežal sem	h	knjigam. Čital sem vsevprek, karkoli se mi	A
čiča pri lipovi mizi na mojem levem stegnu,	h	kateremu sem z desnim pritisnil njegove nožice	A
pomoči in dobrega sveta, se mu je reklo: »Idi	h	gospodu!«Vsak Bohinjec je pa vedel, da je ta	A
stenah so sedeli kmetje iz okolice, ki so prišli	h	kovaču na pogovore, ker je tisti dan deževalo	A
velik gospod iskat miru pred svetom. Stopil je	h	krojaču, da si omisli novo obleko.Ta gospod	A
čas po cesti, on pa največ po polju. Berač,	h	kmetu prišedši, odloži klobuk, plašč, nož in	A
dijaka, tako so zdaj profesorja vlekle počitnice	h	gorenji Savi, da gleda od blizu slovenske planine	A
umetno petje. Prvo šolsko leto se je nagibalo	h	koncu in ravnal sem se k odhodu na počitnice	A
sposobnost za tako zavratno bojevanje in za stan,	h	kateremu me vi vabite.Vsej moji nravi se protivi	A
hrbtom. Hote-nehote sem se vdal in zopet prisedel	h	gospodi.Zopet smo peli, a glas se mi je tresel	A
rastlinstva? Da sem zdaj v dolini, stopila bi	h	gospodu Grmu.Ni učen gospod, a nekaj zelišč	A
Oblaki so grozili s točo in kmetje so tekli	h	gospodu, da bi točo ustavil. Gospod je stopil	A
starega denarja premalo.« Erjavec se obrne	h	kmetu in spregovori glasno: »Tega nisem rekel	A
slutila nevarnost. Tedaj se je Lovrač sklonil	h	groblji in poslušal. »Oče, ali ste že kdaj čuli	A
misel se mu je utrnila. . / . / stran 41 . / »	H	knapom pojdem, potem si pa kupim svoj grunt	A
»Kam, za božjo voljo?« »Na Prusovsko	h	knapom.Tam se zasluži, da je veselje.	A
je z drobno roko sproti brisala z obraza. »	H	koncu grem.Kakor je božja volja.	A
»Jera, ali ti je hudo?« »	H	koncu grem; no, da si le prišel.«Lovrač je obstal	A
konj in utrinjal, da bi se utrgal in zdirjal	h	gospodarju. »Milka, še oči si boš izjokala,	A
takrat je bil tako mrk. »Agata, telička spusti	h	kravi, da se ne bo drl,« je namignila mati in	A
je tresla od strahu in se stiskala k Agati in	h	gospodarju. »Brž, brž!	A
nalašč ujeti ter zahteval potem, naj ga peljejo	h	glavnemu poveljniku, češ da mu ima nekaj važnega	A
peto leto. Tudi šesto leto se je že bližalo	h	koncu, ali o Miklovi Zali še ni bilo niti sedaj	A
lice; nato ji poliže roko, potem zdirja v hišo	h	gospodarju Mirku, a zopet nazaj ven k svoji	A
naprodaj, začne nagovarjati Balšo samega, naj pride	h	njemu služit.Sluga mu veli, da bi se tega ne	A
kadarkoli se vidita. Pravzaprav pa je lazil	h	gospodu zato, da mu je tožaril in ovajal svoje	A
brez greha, je šla s fantom v cerkev. Stopivši	h	kropilnemu kamnu, sta spustila vsak svoj prstan	A
neprenosno, da je morala priti že ob šestih v kuhinjo	h	gospodinji, pripravljajoči nam zajtrk, in ji	A
sila iskati zdušnega trgovca; šel je naravnost	h	gospodu Oblaku.Dal si je odrezati dva sežnja	A
obči zmagi je parkrat zaukal in se vračal nazaj	h	Kurentu, ki je gledal boj od daleč in pozdravljal	A
To je prehudo, žolč mu zakipi. Hitro stopi	h	Katri, ji pomoli figo pod nos in veli: »Tu jo	A
Naenkrat pride cerkovnik pome, naj pridem	h	gospodu. Držali so se gospod strašno nejevoljno	A
do današnjega dne se nikdar nisem prišteval	h	gosposki kasti kameleonove narave.Zdi se mi	A
rekli, kadar pojdete k spovedi, da vas popelje	h	gospodu Jožefu.« Franica me pogleda čudno debelo	A
kup otrok iz soseščine. Nekateri se spravijo	h	kruhu, večina pa k vinu in, ko bi trenil, izpraznijo	A
neznan, postaren mož. Šel je z njim najprej	h	gospodu Balasu. Gospod je vzel otroka v naročje	A
bi spremljevali človeka, kadar pripelje plug	h	kovaču, da ga popravi. Včeraj se nama je potrl	A
svojega snubača. Še tisti večer se napotijo oče	h	gospodu. Župnik so poslušali in majali z glavo	A
imaš dosti drugega posla, skrbi za bolnike,	h	katerim si bil prej klican, vsem da ne moreš	A
Veliko smo ugibali, kaj je vleklo Bradaško	h	Costi. Morda to, ker tudi zanj ni maral noben	A
vsako dobro reč zapazila in zavohala. Prišla je	h	Gregcu nazaj pa ga je peljala tja, kjer so rasle	A
rekla doma, da gre na Zaplate, in se napotila	h	Golobu.V štacuni je našla več ljudi, ki so izbirali	A
hosto, da me ne bo strah?’ V mestu je hodila	h	gospodom po hišah in se jim ponujala za služabnico	A
pouče.’ V nedeljo se je spovedal in pristopil	h	gospodovi mizi s posebno gorečnostjo.Ko so se	A
soseda v hosto in ga zakoplje. Drugi dan pride	h	Kalancu krčmar in mu prinese denar za prodano	A
zletel kvišku in zginil. Tudi pozneje je prišel	h	križu vsako leto na sveti dan prekrasen golob	A
je najprej konjski čuvaj in varuh. Devajo ga	h	konjem zato, da vleče nase in odvrne od njih	A
bolje nego sebe, zdaj ga pa vleče na pogreb	h	konjedercu!« Te besede niso vranca nič razžalile	A
mislil, da pelje gospodar crknjenega vranca	h	konjedercu, in je začel bridko jokati in žalovati	A
« 15. Potikaje se po svetu, je prišel hudič	h	kmetu, ki ga ni poznal in ga pogostil prav dobro	A
hleva. Kar začudil se je Kekec, pa je stopil	h	kozi.Prst je vzel iz ust, pa je pograbil kozo	A
Kekec, Kekec! Pusti kozi rogove in pojdi rajši	h	kosilu!« »To vem tudi jaz,« je dejal Kekec.	A
gledale ptice. Pa so rekle: Ne gremo se zdaj	h	Kekcu učit.Zato ne gremo, ker je pri njem Tinkara	A
Tinkara. Tinkara pa je trapica. Če bi šle	h	Kekcu, pa bi bile tudi me trapice, kakor je	A
Smreke so se kar tresle in se pripogibale globoko	h	grmovju. Steza je zavila naravnost kvišku.	A
Nabasal jo je s tobakom.	H	kresilu je pritisnil gobico in pričel kresati	A
lepo stečeva po gori navzdol in prideva ravno	h	kosilu domov.Le meni verjemi in se nikar ne	A
naj greva? Čas je že, če hočeva priti domov	h	kosilu.Sonce je že visoko, in Jerice še ni od	A
ganila. Le potihoma je ječala in stiskala glavo	h	Kekčevim prsim.Kekec pa je stopal enakomerno	A
skakala po postelji. Mož se je povrnil v izbo	h	Kekcu, ki je sedel za mizo in premišljal o veliki	A
stric Prisanek!« je zaklical Kekec in se sklonil	h	kamenčku, da bi ga iztrgal iz zida.A kamenček	A
Zmotili ste se, pošteno zmotili ... Nikoli ne pojdem	h	Kosobrinu na vaše povelje. Nikoli, vam rečem	A
« »Ne pojdem	h	Kosobrinu po Meno ‒ za ves denar vsega sveta	A
sebi: »Saj ne bom poslušal Bedanca. In tudi	h	Kosobrinu ne pojdem, da ugrabim malo sirotico	A
Bedanec se je naposled dvignil in je stopil	h	Kekcu. Molče mu je zavezal vrv okrog pasa, a	A
»Tevjém-tevjém-uhú ... « Bedanec je pritekel	h	Kekcu in ga je zgrabil za rame. ‒ »Vstani, Kekec	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani