H (1.001-1.100)

ko sem hotel torkljo vprašati, kam, po kaj in	h	komu te je naš prijatelj rokovnjač poslal, prišel	A
od hiše podila?« »Seveda!« obrne se mešetar	h	govorniku, starikavemu možu na drugi strani	A
dajala na ajdovo strnišče? Ali pa človeku,	h	kateremu biriči v vežo hodijo?« »Kje je vaša	A
skriti mogel; zato se starec zopet mirno obrne	h	kobilarju ter reče: »Veruj mi, da vas bo pustil	A
dobiva in on ima vojake na Kolovcu. Stopiva tja	h	Gavriču, ti pokličeš Poljaka in mu poveš, da	A
visela, Tonček, skupaj!« Komisar se obrne sedaj	h	kobilarju, kažoč jetnika. »Ali je to rokovnjaški	A
da je ilirski polk, »chasseurs Illyriens«,	h	kateremu je dajala Kranjska tri tisoč mož, tudi	A
oblastnika drugje še na misel prideta, zdaj se vrnemo	h	komtesi pod oreh. Barba ji prinese bukve in	A
ni vedel, kaj ona govori, odkima in gre zopet	h	konjem.Njegovo jezo sta še konja čutila cel	A
in ste res osel. Če vi ne dovolite, grem pa	h	komisarju in k župniku in, če vsi ne dovolite	A
Tedaj zato njega ni hotela razumeti! Usede se	h	knjigi.Ali kadar je duh lastnih misli poln,	A
le med prijatelji pokazati; pojdimo tu noter	h	Gorcu,« reče sodnik in vsi stopijo v veliko	A
da se več dni ni mogel odločiti iti na pošto	h	Gorčevim. Nazadnje pa vendar ni mogel drugače	A
od voziča in ravno otódi ga je nesel fant moj	h	kovaču.Jutri bi vas pa peljal, naj si bo ta	A
na vsa usta. Čudni graščaki morajo to biti,	h	katerim pridem, da vsako spremembo v svojem	A
za mizo sediš. Ti si oderuh, tebe bomo dali	h	konjederki v službo; vrgli te bomo na smeti	A
ljudje, ti pa si mrcina pasja, oderuh! Ti pojdi	h	konjedercem in rabeljnom za hlapca, ne pa med	A
desetemu bratu je lice zatemnelo; usedel se je tja	h	godcem, vgozdil koščeno brado med palec in prste	A
grajski gospodar. Birič se je usedel spredaj	h	kočijažu.Večkrat pak se je uzrl nazaj, kakor	A
stopivši z voza, spregovoril in dejal, obrnivši se	h	Kvasu: »Gospod Kvas, jaz nočem dvomiti, da se	A
strasti! Spoznal sem ubožno mlado deklico,	h	kateri sem bil poklican v njeni bolezni.Ta je	A
ne na samem s tem človekom. »Jaz sem hotel	h	gospodu Sovi, pa sem tebe naletel tukaj. Prosim	A
sama kokoš bi rada pila, zato brani petelinu	h	koritu.« Zdaj se odpró vrata in Domen pride	A
se pa vaše prošnje tiče, bode odločila gospa,	h	kateri je, kakor ste videli, župan šel, preden	A
položaj duševnega počutja, obrne se tudi Senčarica	h	krčmarici in ji v isti sapi in v istem skrivnostnem	A
prihajati gor v grad. Mislila sem, da pojde zopet	h	gospé, kakor je prej hodil, kadar ga je naša	A
životu tresoč se ob zidu koraca široko kakor raca	h	gospici, svoj pogled vedno v psa uprt.Gospica	A
Liščevo pozornost vzbudil. Zato Lisec pristopi	h	gledalcem igre in ga začne še enkrat opazovati	A
precejšnja vsota. Medtem se je tretje leto	h	koncu bližalo in pisma moje Alojzije so postajala	A
poslal sem ga na sredi ceste od sedeža proč	h	kočijažu na kozla sest. On je storil vse iz	A
pusti nikamor, ni na okno ne, razen v cerkev in	h	kuharici, ki jo uči, ki je pa tudi pusta in	A
Še nekaj mi boš storil. Pojdi	h	kmetu Meškotlu in govori na samem z mlado gospodinjo	A
stran 15 . / Stara služabnica pa se usede	h	gospodiču in jame z urnim ženskim jezikom razkladati	A
Eden naloži na pol živega Petra ter ga vleče	h	konjem, drugi pa zapalijo poslopje, da bi tako	A
škode ne bode velike.« Ko bi bil kdo stopil dol	h	Krki raz jarek na travnik, videl bi bil, kako	A
razgovorila dovolj, pelje ga oni v skrivališče	h	Krčanom, kateri so častitega duhovnega gospoda	A
dan na dan, kako bi ga pogubil. Pa vrnimo se	h	kozlu Liscu. Ta je, kakor smo povedali, poželjivo	A
Višji sodnik in župan Zaropotaj, ki je bil	h	Gobežlovi večini prestopil, boječ se, da bi	A
večera župnik Samorod za mizico, primaknjeno	h	gorki peči, izpil zadnji požir iz čaše, stoječe	A
nekako naglo strastjo se je branila iti z možem	h	kakim daljnim znancem ali v tržaško mesto.	A
Marko: »Kaj nisem neizkušen? Če pride medved	h	kravam, kdo bo potem fanta pral.«Tokrat je Marko	A
drugo leto vedel,« se je ugovarjal Cena in odšel	h	konjem Jernej pa se je ustopil na sredo dvora	A
škode. . /\ .. stran 108 . \/ Cena je odšel	h	konjem in vozovom.Marko pa je srebal juho in	A
bil všeč, in rekel ženi, ki je prišla klicat	h	kosilu: »Anca!Kako se včasih narobe naredi na	A
bolj prav, če bi ne bil.« »Jest!« je poklical	h	kosilu in prvi stopil čez prag. * Plevice na	A
grmovje je videl, kako je polkovnik stopil s konja	h	Križanemu in mu objemal noge in mu jih poljuboval	A
ovinkom. Takrat je tudi Tomaž stopil z žrebca	h	križu, poljubil bogcu vseh pet ran, mu izročil	A
In ko si predvčerajšnjim vsa zasopla pritekla	h	kočam in pripovedovala, da si v Globokem potoku	A
- Z vseh bregov se zlivajo glasovi zvoncev	h	kočam v eno samo pesem, ki človeka ziblje.Kaj	A
prijeti za žehtar; tretjinek že žene molzne krave	h	kočam.« »Nikamor se ti ne mudi.	A
Marko je zopet do zadnjega jagnjeta vse prignal	h	kočam.« »Prav,« se je razveselil Jok.	A
noč pa so počasi prizvonkljali z živino nazaj	h	kočam. Majerice pa so imele največjo zadrego	A
nista bila. * Marko je še pred kravami prignal	h	kočam.Tako je napasel jarce, da so mu začeli	A
* Tokrat je Gašper Pokljukar prignal prvi	h	kočam, zaprl Ravsa in šel naproti Primoževemu	A
kako naj se naučim.« »Za prve začetke boš šel	h	gospodu vikarju na Rodine, tako sva se dogovorila	A
oglasila molitev in jok. Marko je pritekel	h	Komarju, da pokliče Lenko, črednikovo ženo.	A
Volkun še glave ni dvignil. Marko je šel nazaj	h	grobu in prijel psa za gradanico, da bi ga zgrda	A
»Aha! Te	h	Korošam vleče.K Majdi?«	A
živeti.« Zjutraj, ko je šla Rozalka v hlev	h	kozam, se ni upala Manica sama ostati v postelji	A
prisluži, ni prišel prav noben dan več praznih rok	h	kočam.Ali je nabral gorskega mahu ali je nasekal	A
jo je ploha in do kože premočena je pritekla	h	kočam.Preobleči se je morala, piti vroče mleko	A
njo. Vidva pa pasita moj trop in ga priženita	h	kočam, če me prej ne bo nazaj.« Joža je pomišljal	A
mrliča, ne boš jukal.« Peter Koraček je odhitel	h	kozam, vesel, da se letos Majda nič več ne norčuje	A
pa prej k Podlipni . /\ .. stran 222 . \/ ci,	h	gospodinji, ki ga je v mislih pohvalila, da	A
majerica Reza. Res je prispel na Zelenico	h	kočam prvi Joža.Kmalu za njim so se prismejali	A
jih je njej prinesel Marko za god, dva šopka,	h	katerim je pridala tudi nekaj Ančkinih nageljnov	A
S to mislijo se je umaknil iz veselega kroga	h	Kuharjevemu Toneju, s katerim sta se pogovarjala	A
se na gore zanašaš, je najbolj prav, da greš	h	Kuharjevemu in Primoževemu v senco čebelarit	A
dekletom v vas in se z njimi pogovarjajo. Gora pa	h	gori ne more in jim je tako hudo, da bi od bridkosti	A
Marko se ni premaknil. Jarci so polegli	h	kratkemu odpočitku.Volkun se je umiril, sedel	A
Pokljukarjev Ravs je prišel navsezgodaj na Zelenico	h	kočam.Ves je bil moker, skoro gotovo ne samo	A
ogrnil burnus: »Hladno je postalo in poletje gre	h	koncu.Po prvem dežju bo pognal doma po vrtovih	A
smejal: »Vesel je, ker sva zadnjič prignala	h	kočam in ker ve pletete vence.« Mica je bila	A
so poiskali zavetja in žrebeta so se stisnila	h	kobilam. Še preden so pastirji polegli, je začel	A
vrhove. Samo Jokovi jarci so pritekli sinoči vsi	h	kočam, drugim jih je vsakemu nekaj manjkalo	A
za grivo in bradelj, ga obrzdal in pripeljal	h	konjarju. »No, saj gre,« ga je pohvalil Tomaž	A
en dvojni bokal. Smrčar je stopil mimogrede	h	godcem, jim pošepetal in pokimal Podlipniku	A
izgovarjal: »Bo Žorga hud.« »Boštjan ni za	h	konjem.Naj le z voli muka naprej.«	A
in Marko ostala sama in sedla drug k drugemu	h	gorki peči.Manica je že spala na vrhu.	A
njegova dekla odpirat. Misleč, da bo treba iti	h	kakemu bolniku, zapazi šele, da je vihar in	A
nikjer. Ljudje so si šepetali, da je šel v hribe	h	Kosomanu. Tudi stari svetokriški fajmošter zve	A
stari navadi malo brinovca in šel iz hiše v hlev	h	konjem pogledat, če imajo krme, če so v snagi	A
57 . / Dejali so mi davi: ‚Pojdi, Reza, dol	h	gospodu fajmoštru in poprosi jih, da bi bili	A
sivo glavo. Tomaž pride na vrata in pravi: »	H	Godežu bo treba iti obhajat.Hlapec je tukaj	A
»kje dom je moj«, zdaj Garibaldijevo himno,	h	kateri teksta ni znala, zdaj zopet nemško študentovsko	A
pomagati; še en pot se je ozrl nazaj k družbi,	h	kateri se je bil prej namenil, a vtem je prisedel	A
snega ‒ preveč,« dejal je potem, obrnivši se	h	graščaku. »Da, da,« namuznil se je ta, »in vrhu	A
plesalec ponudil roko. Po kadrilji sta šli dami	h	gospodom v tretjo sobo; spremljal ju je pl.	A
pričakujejo,« omenil je Bolè, prišedši od druge strani	h	gospem. »Koga vendar?	A
pahljačo proti drugim ter obrnila se na pol	h	koncipientu ‒ zaupljivo in nebrižno kakor k	A
Graščak je prebledel od jeze ter se obrnil počasi	h	koncipientu, ki je tudi ves razjarjen obstal	A
zadnja. Popoldne pa se je odpeljal graščak v trg	h	gospodu Antonu. Hotel se je maščevati ali ‒	A
Korenu je šinila nova misel v glavo. Stopil je	h	graščaku in ga prosil, naj gre ž njim.Ta je	A
misli, tako so mu silile zdaj oči vsak trenutek	h	guvernanti.Bila je pa tudi nocoj v preprosti	A
sodnikovo soprogo, katera je bila malo prej prisedla	h	glavarjevi. »Ah, glejte, glejte, gospod doktor	A
minule’,« deje patetično oni ter se obrne zopet	h	glavarju. »Koliko časa bodete ostali tukaj?	A
Hrastovemu pisarju: »Ali ti nisem pravil, da bo ‒	h	...č?Še vsako leto je bil in tudi letos!«	A
s teboj!« menila je žena, porinila kolovrat	h	kraju in šla ven. »Ah, vi, vi,« ‒ rekel je Ostrižene	A
krčmarju vse, kar je imel pri njem, ter se preselil	h	konkurentu in hudemu nasprotniku županovemu	A
sedaj veš tisti dogodek! Prišli smo vsi zopet	h	kremenski cerkvici, razvneti, kakor si rekel	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani