H (401-500)

drugi in potem je začela Minka pogosto zahajati	h	Kozarjevim.Dozdevalo se ji je, da ima tam svoj	A
tudi domačim pisal, zato se je hitro odpravila	h	Kozarjevim, da bi videla tudi tisto pismo.V	A
in molil za rajnega. ‒Gospod, ‒ je vzdihnil	h	koncu, ‒ daj mu večni mir in pokoj!Večna luč	A
sta izgubila upanje. Nekega dne je prišel	h	Kozarjevim Kocmutov Jože. ‒O, Jože, kako pa	A
vrvi so ječale pod pritiskom in leseni piloti,	h	katerim je bil privezan, so začeli popuščati	A
kaznovala. A deklica je zmeraj znova spet uhajala	h	golobom. Potem so grajske gospodične na lepem	A
razmotal je vrv in Črička na dolgo privezal	h	grmu. Pustiva ga, naj misli in se premisli	A
poleti, kdo ve zakaj sporekla, se je znosila	h	Gubačem.Nihče ni prav vedel, h kateremu izmed	A
je znosila h Gubačem. Nihče ni prav vedel,	h	kateremu izmed njih je prilegala; če je sploh	A
kateremu izmed njih je prilegala; če je sploh	h	kateremu.Kajti, stari Lajči Gubač je imel ženo	A
katerem je zjutraj še zmeraj iskra. Iskra,	h	kateri samo pritakneš suhljad, pa je že zopet	A
zvlekli bore malo vrednega. Potem je stopil	h	Gubačem in se je kar pred vsemi pomenil s Terezo	A
mu ne bi bile več v napoto. Polne, trde prsi,	h	katerim je prilegal, če jo je le za hip obvladal	A
eden izmed tipov, ki so pogostoma prihajali	h	Gajašu. Prihajali so namreč tako še Batistuta	A
ga je v neki razvratni noči pustila zvezanega	h	križu pri kapeli Svetega Vida in so ga zjutraj	A
. / Zapeljala sva Lajko pod češnjo v vrtu,	h	kateri jo je privezoval, ko se je bil sporekel	A
Naposled se je že povsem upehala in sklonila glavo	h	kamnu.»Vsaj ti, lepi sivi kamen, mi kaj reci	A
pravico in posajen v trnje, se je bil stisnil	h	kraju, čuteč na plečih težo poslančeve pomembnosti	A
preostalim živim časom. Pirovanje se nagiba	h	koncu in Buterna blodi naokoli brez cilja in	A
plapolanju, pobožal s prsti skorjo, liste, počenil	h	koreninam.V bezgovi senci se je počutil velikega	A
zaguzne. Bodisi da je nesel preluknjani lonec	h	kleparju, zares ali s pretvezo, ali k čevljarju	A
čevelj, da ga da na tezo, ali prelomljeno železo	h	kovaču, bodisi da kako robo iz trgovine h kmečki	A
železo h kovaču, bodisi da kako robo iz trgovine	h	kmečki hiši in od nje kak živež, bodisi da je	A
tem je bil na poti k določeni ciljni točki,	h	kozolcu ob robu gozda, blizu prelaza, kjer je	A
sredi gorice, ki jo je prečkal ravnokar na poti	h	kozolcu.Ko se bo vrnila Helena, jo bo soočil	A
še kar koli ukrenil zanjo. Ni ga vleklo več	h	koči ob potoku, da sliši in si ponovi, kako	A
podučiti o izvajanju ljubezni ali da bi ga gnalo	h	kakemu napredku, ne da bi se mu samo sanjalo	A
da se njun zadnji skupni dan usmiljeno nagiba	h	koncu.Ko povesmo prediva je zgorel.	A
vršičke, čas je, da pohitiš. Počitnice se nagibajo	h	koncu, njihovega zatona ne moreš preprečiti	A
žagradu, prinesla sta dolgo lestev, jo pristavila	h	križu, ki se je mogočno vzpenjal iz betonskih	A
doba, ki jo je Tjaž preživel v tej hiši, šla	h	koncu, in stvar bi bila rešena, poročilo bi	A
bilo v tem orožju. Tudi deček ni nikoli zletel	h	klopem, kjer so sedele matere in oprezale za	A
klilo naprej, to je lep sklep, tako in zdaj	h	koncu.Varovala bom v tej uri pričeto življenje	A
vaša sestra,« je tiho rekel načelnik, obrnjen	h	gospe Ljubici. »Katica!« je nevoljno vzpihnil	A
v neki zadevi, pa ničesar ni opravil. Šel je	h	knezu in ga izpraševal.Pa knez se je delal,	A
ga je zanimala administracija. Mlad uradnik,	h	kateremu je vstopil popoldne, da si prilasti	A
zaprosila Katica, zroč v najstarejšo deklico,	h	kateri sta se stiskali dve družici, držeč se	A
smejal, ker obdolženega se je čutil pred njim.	H	kosilu so sedli oživljeni, nestrpni kakor žival	A
pozdrav površno dvignil rjavo in koščeno roko	h	koničasti albanski kučmi, nekoč beli, sedaj	A
v Bosni in Hercegovini počasno pripravljali	h	kulturnim delom, kakor se pripravljamo v Dalmaciji	A
spravlja v nesrečo.« Po teh besedah je počenil	h	košnici ter jo začel iznova napletavati.Njegov	A
nasproti pa stotnik Hvalibogovski. Prvi je obrnjen	h	generalu udano gledal na njegovi ustnici; kazalo	A
sovraštvo razliva baš sedaj. Začel je, obrnjen	h	Katici, govoriti nekaj o zadevah vrtne kulture	A
Dež je že v curkih padal, ko je pridirjal	h	koči, ki je bila postavljena iz grobega, neometanega	A
Buzduga, vstal ter rožljajoč s sabljo stopil	h	konju. Nevihta je pojemala, na vzhodu se je	A
spozna,’ je rekel Krivopetić. 𠆭obri človek pusti	h	koritu, a za psom ostane korito prazno,’ je	A
pisarne, v desnico pa svinčnik, je stopil tesno	h	konfidentu in, brodeč s svinčnikom po listini	A
je rekel, mučeč se v težkih sanjah. Prišedši	h	kolibam, na plan, je vrgel gorečo plamenico	A
in njih zakrknjeno srce igra v radosti. In še	h	kulturnim ljudem se štejejo!’ »Morda se še preoblači	A
« je pritaknil načelnik. »O, tudi to spada	h	kulturi.Vsak narod po svoje.	A
tri svetilke, miza s stoli. Igralci so sedli	h	kvartam.Bajić je spremil svakinjo v kolibo,	A
kar je Lisinski zvesto zapisal. Potem so šli	h	knezu Karavajiću, da bi major i tam pozvedoval	A
sta se zaljubljenca osvestila. Stopila sta	h	kupu suhega iverja, ga začela lomiti in kopičiti	A
neizbrisno vdolblo v njeno misel kot svetla točka,	h	kateri duša vedno obrača svoj pogled.Čutila	A
polnoči razvleče družba: eni na ples, drugi	h	kvartam.« Hrenov obraz se je začel jasniti.	A
potogotila gospa in, zardevši, se je sklonila	h	košari. Vilar je z neko odsotnostjo duha poslušal	A
boječ se razkačenega vojaka, on je šel naravnost	h	kegljišču.Ogledujoč pohabljeno žival, je zmajeval	A
blago. Ža kazen me je spodil od kotlov in dal	h	konjem. Pa zame to ni kazen, ampak nagrada.	A
očital Slovencem strahopetnost. Obrnil se je	h	konjema. »Janez, pripoveduj dalje, kaj se je	A
prazno in dolgočasno, ker ni tiste svetle točke,	h	kateri bi iz tega prozaičnega, neusmiljenega	A
Katičine sitnosti ti ne morejo škodovati.« »	H	Katici ne pojdem, ne morem,« je zaihtela deklica	A
hočeš. Čez hip je pristavil: »Ako jo pošlješ	h	Katici, jo zavedeš v volčji brlog.Kakor volkulja	A
Oskova v breg, tedaj bo začela hoditi Danica	h	Katici v šolo.« Danica je dvignila glavo in	A
ušesca in se jeli poigravati z njim. »Ne dam te	h	Katici,« je rekel z veliko ljubeznijo v besedah	A
srce, da bi bila šla z njim kamorkoli, samo	h	Katici ne. Bližal se je dan, ko se je Vilar	A
zbosil. Preden ti jutri vstaneš, moram z njim	h	kovaču, pa nimam pare v žepu.Daj, daruj!«	A
vzdihnil. »Najprej mi povej, kako si prišel	h	konju.O tvojih jadih se pomeniva pozneje.«	A
Tisti čas, ko sem prišel z Lazarjem drugič	h	Gregorki, je bilo pri Vahovih že marsikaj drugače	A
III. Precej prve dni, ko sva prišla	h	Gregorki, sem se prepričal, da je Vahova žena	A
pozdravljal, še predno sem prišel drugokrat	h	Gregorki, da se mi je, ko je odrasla, zasadila	A
zjutraj me je poprosil Lazar, naj grem z njim	h	Vahu vprašat, je li že narejeno zaukazano novo	A
šel v stražnico, dekleti v hišo, jaz pa spat	h	konjem.Kako sem se zavzel drugo jutro, ko sem	A
obere vse novice.« »Seveda jo poznaš, Lazar,	h	Gregorki tudi včasi pride,« vmešal sem se jaz	A
krščansko ljubezen, in nič ji nisem prigovarjal	h	kupčiji - še odgovarjal sem ji.Ko sem odhajal	A
in ta usmiljeni mož je šel z nami v cerkev in	h	grobu.On je najglasneje molil, ali srčnejša	A
po pogrebu staro stanovanje in se preselila	h	Gregorki. - Drugi dan na vse zgodaj	A
XV. Najprej sem stopil	h	Gregorki.Pospravljala je po sobi, pri mizi je	A
bili njenega sina v kadetnici še enkrat nesli	h	krstu, in Žorž se ji je zdel tako čuden in tuj	A
o tem niti misliti ne smeš. Marš, govednik,	h	kovaču!A zvečer po mirozovu me čakaj v paradi	A
večer mi je dodelil merjasec,« sem klel, gredoč	h	kovaču, ki je bil Nemec in grobijan prve vrste	A
čeprav se je izpreminjala že v gnoj. Skočil je	h	Kladvičku, ga prijel za vrat, ter ga rinil s	A
nikar pa z žensko. Mnogo gostov je prišlo	h	kosilu.Nekaj jih je tudi še po obedu ostalo	A
ogne nevarnosti, precej ukaže, naj gre kmet	h	kralju.Kmet vzame šibico in se napoti na kraljevi	A
je vzkipel poveljnik. »Čemu ste prikrpali	h	golemu dejanju toliko puhlic o babah?A?	A
okregal in preklel, da ga tako zgodaj kliče	h	konju, jo je tisto jutro naravnost pohvalil	A
drugemu postane žal, da ga takrat niso odbrali	h	konjenikom, kjer je vse drugačno življenje kot	A
Vrgla sva krmo na tla. Damjan je skočil	h	konju, jaz v konjušno po uzdo.Za hip je bila	A
vodi, njene roke so tesno tiščale tanko krilce	h	kolenom; vsa je bila podobna nepremičnemu, vzornemu	A
vedenju! . / . / stran 51 . / Obrnil se je	h	krčmarju, rekoč: »Zdaj pa pokaži, Čelešnik,	A
iz skrivališča. Z latvico je stopil v cerkev	h	kipu svetega Antona ‒ star je bil in črviv	A
da pozdravi policaja, pa je mimogrede krenil	h	kočuri, ki ni bila kočura nego hiša, in je stala	A
Stopal je za sledjo in ga je sled peljala	h	koči. Dedec in baba sta bila kmalu dobila, kar	A
gosposko pogostita. . / . / stran 79 . / Prideta	h	koči ‒ holaj, vrata na stežaj odprta ‒ svinjskega	A
vero in sestro in strino in pekel in raj, a	h	koncu ga je s pogledom, kakršen bi preklal skalo	A
ptički rake!« Sedeta in se široko prekrižata	h	kratki molitvi, da jima laže mine čas čakanja	A
bo dovolj za vse žive dni. Potem pride zopet	h	gosem, pa jo naj zapro za vse žive dni!« Niko	A
pravzaprav, sem zvedel šele zadnje dni. Bilo je	h	koncu meseca, gostilna skoro brez gostov. Počivalnik	A
našli v vodi!« je vpil kučigazda in je veslal	h	kraju.Mrliča smo bili gorenjo polovico potegnili	A
nadaljnji razvoj stvari razgrnil dejstvo, da	h	glavi ni spadal pričakovani deček, ampak deklica	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani