Ne vem, če je vse natanko razumel, vsekakor je čutil neugodnost svojega položaja. Zato pa je Franeku, novopečenemu morskemu strahu, zardelo lice; pritisnil se mi je h kolenu, od razburjenja so se mu svetile oči, rahlo me je vlekel za rokav in me je božal, da sem se mu sklonil k ustom. Poljubit me je šel v lice, trikrat me je potem še pobožal in enkrat še poljubil, a naposled mi je zašepetal v uho: »Atek, naj bom rajši jaz Dimež, strah kranjske dežele!«