Na mizi je gorela petrolejka brez senčnika; na stolu je sedel oče Kocmur, s komolcem se je naslanjal na mizo in gledal ženo, ki je čepela pri nizkem ognjišču in ravnala večerjo; na ležišču se je klamuril Stanko, z desno roko se je držal za palec leve noge in se zibal, malo poslušal, kaj govorita oče in mati, malo ugibal, kaj bo počel jutrišnji dan. Kocmurjeva je poročala o neuspešnosti svojega pota h Kožuhovi. Kocmurja ni stvar kaj zanimala. »Naj le drugega dobé, da bo nažigal Ljubljančanom luč!