H (301-400)

smehom počasi odkorakal za njim. Igra je šla	h	koncu.Bar se je spet napolnil.	A
tovarišica in odšla skozi vrata, ki pa niso vodila	h	Kadrovskemu, ampak v drug prostor.Od tam je	A
mizo, potem pa sedel k delu. Ni hotel takoj	h	Kadrovskemu.Takoj zjutraj, ko človek vstane	A
tihim in nevarnim glasom. Kostrin je stopil	h	kavču.- Jaz bom sedel poleg tebe in dežural	A
se je lotevala lahna utrujenost. Noč je šla	h	koncu, stvar bi bilo treba nekam prignati, vse	A
svinčnik, papirje, mapo in penkalo. Roke sežejo	h	glavi, pobrskajo po glavi, zgrabijo očala, nesejo	A
Pesti se razklenejo, pomaknejo se gor, še više,	h	glavi, k lasem, razprejo se in se stisnejo v	A
smetano; tako pripravljeno je takoj odnesel	h	generalu, ki je vonj pravkar pečene kave ljubil	A
pljuča, toda bil je rešen - sršeni so odleteli	h	gorečemu gnezdu.Doma sta ga oče in mati izmenično	A
alkohol, ki je njega že po prvem požirku silil	h	kašlju, mu zaprl dovod kisika do pljuč in so	A
na vratih zastal, provokativno, in se obrnil	h	kolegu: »Kako vodniče, ide?«V njegovem glasu	A
sem smo se pripeljali na hlape.« Obrnil se je	h	Kumru. »Poišči kaj, da razbijemo te ključavnice	A
on kima z razmršeno glavo in potrkava z nogo	h	godbi.Kadar se naveličajo plesalci, ali pa kadar	A
obrne naravnost proti kamniti mizi ter stopi	h	gospodarju, ki mu prijazno poda roko, in ga	A
dobro kupčijo,« vzdihne klobučar in se odpravi	h	kosilu. VII.	A
»Ah, čoln!« ga tolaži starec. »Doli	h	Krivcu stopim, in na ovinku ga bomo dobili v	A
povedati, mati,« je dejal, ko so ga klicali	h	kosilu.»Juri je šel v vojake in vas lepo pozdravlja	A
brinovca, Ožbe in Šimen pa, ki sta bila tudi prišla	h	kresu, sta menila, da niso prazne Premčeve besede	A
premišljeval, ali naj bi šel še na delo ali pa v vas	h	Kržanovim.Neodločen je stopil na prag in pogledal	A
noč. Preteklo je nekaj dni, in Tone ni šel	h	Kržanovim.To se je njegovemu očetu čudno zdelo	A
Toneta mu je bilo hudo. Nameraval je sam stopiti	h	Kržanu in odstraniti ovire; toda bal se je,	A
sam ajdov cvet in rožmarin. Tega poneseš ti	h	Kržanu celo škatlo.Tako se boš najbolj prisladkal	A
Tetrev, ki je kakor nevede pomaknil svojo kupico	h	Gašperjevemu litru; hkrati je začel hvaliti	A
nemiren in je govoril tako čudno. Pritisnila se je	h	Gašperčkovi posteljici, kakor da bi bila tukaj	A
Tetrev toliko zavezal, da pride drugega dne že	h	kosilu; samo to je še prosil, da naj poišče	A
IX Mana je spoznala, da so že otroci silno	h	grehu nagnjeni.Zato je ob vsaki priliki in marsikaki	A
Gašper kaj vedel, ga je hodil Tetrev k Rožmanu in	h	Križmanu ženit, in na obeh krajih se mu je dobro	A
ga ne . / . / stran 214 . / bilo več spraviti	h	Križmanu. Lize se ni bilo toliko bati; s svojimi	A
preobjedel, si ga ne bo pricvrla. Torej najprej	h	Križmanu, potem pa za par hiš naprej!Ne mudi	A
Janeza; toda Gašper ga ni izpustil. Šli so	h	Križmanu, kjer je Liza že flancate cvrla.Začudili	A
klicat, da bi šla v vas, je Bric sinu prepovedal	h	Križmanu hoditi. »H Križmanu naš Janez ne bo	A
je Bric sinu prepovedal h Križmanu hoditi. »	H	Križmanu naš Janez ne bo hodil,« je dejala mati	A
predpasnikov.« Sam pa vendar ni šel Gašper	h	Križmanu. Tetreva se je nekoliko sramoval in	A
bil tega mnenja, da mu je oče sicer prepovedal	h	Križmanu hoditi, k Rožmanu pa ne, in tukaj se	A
brata, kaj bodo delali drugega dne. »Stopi	h	Klančarju, kaj misli stric!« je dejal Gašper	A
to mu je bilo jasno. Neutegoma se je odpravil	h	Klančarju. Tone se je res hudo razsrdil na svojega	A
sorodnik. Pripeljal je skesanega Rožmana sam	h	Klančarju, preden so še mogle poseči vmes s	A
spomin. Vedno je bil doma, vedno pri delu; še	h	Gašperju je šel malokdaj, ker je prišel navadno	A
drugi dan je šel z ženinom, bratom Francetom,	h	Križmanu vabit v svate, in če bi bila utegnila	A
Janeza ravno prav huda.« »Ali greš katerikrat	h	Gašperju?« »Malokrat.	A
Rožmanovega hlapca, ki je nosil koso na rami,	h	Klančarjevemu zelniku.Ustavil se je na meji	A
vsak svojemu omizju, da so spravili spet enega	h	kruhu. Ivan Muren pa je premišljeval poln skrbi	A
bijejo tako očetovska srca! Tako ‒ zdaj greva	h	gospodu adjunktu, ki vas bo vpeljal v službovanje	A
tega in kaj bi storila, ali naj gre po svet	h	gospodu svetniku, moževemu načelniku, ali pa	A
bi šla tožit moža, se ji je zdelo, če bi šla	h	gospodu svetniku.Ko je tako preudarjala, je	A
se ji je tema delala pred očmi, se je obrnila	h	klopi, ki je stala v bližini, in se zgrudila	A
jezila ženska. »Hiti rajši, da prideš prej	h	Korbinu na sedmino!« »Torej je res, kar pravijo	A
omnibus, ki je nosil napis: Hotel Žvarovlje.	H	kočijažu je sedel važen strežaj v suknji na	A
Po vasi pa je šel glas, da se je pripeljal	h	Korbinu milijonar iz nemških krajev. Gospod	A
me je pa lepo sprejela,« se je obrnil Petan	h	gostilničarki, ki ga je grdo gledala.»Poglejte	A
»Takoj, Korbinova mati. Samo	h	Gostiču stopim po ključe do naše koče in samokolnico	A
si poiščem na dvorišču.« Petan se je napotil	h	Gostiču in prijazno odzdravljal otrokom in odraslim	A
dejala Zefa. »V tej podrtiji nimam kaj početi in	h	kmetom služit ne grem.« »In očeta ni od nikoder	A
v vasi; zjutraj in zvečer ostaneta skupaj. »	H	Gostiču pojdi; midva sva si dobra prijatelja	A
»Ne.	H	Gričarju pojdem,« je dejala Cila.H Korbinovim	A
H Gričarju pojdem,« je dejala Cila.	H	Korbinovim ni mogla iti, ker se je bil oče zameril	A
se je bil oče zameril in zaradi tete Urše ne;	h	Gostiču ni hotela, ker se je ta norca delal	A
nekoč sam povabiti Ivana, da naj se pelje z njim	h	Gričarjevim, češ da je družba tako pametna in	A
se, gospodična Zefa!« je dejal in se obrnil	h	gospodu majorju.»Videli boste, gospod major	A
dogodkih. »Pojdite drevi z menoj na večerjo	h	Gričarju v Šmihel!« »Na večerjo?« se je začudil	A
Petana, to je bila sreča; zakaj če bi prišla Cila	h	Korbinki ali pa k sestri v Žvarovlje, bi Andrej	A
Kam pa naj bi šla, če bi jo zapodili?	H	Gostiču, ki ji je bil zamrzel že od začetka	A
Gostiču, ki ji je bil zamrzel že od začetka, ali	h	Korbinovim, ki ne marajo zanjo zaradi sestre	A
nadlegovat in prosit denarja, da bi ga nesel	h	Gostiču?Jaz beračim pri premožnih ljudeh, on	A
Drugega jutra je prepeljala samotež svojo skrinjo	h	Gričarju, da bi se tam nastanila. »Oh, Cila	A
da bi se razvedril, zadovoljni, da ni hodil	h	Korbinovim.Pri Gostiču je dobil Andrej navadno	A
v nedeljo večerilo, se je odpravljal Andrej	h	Gostiču.Mati mu je stopila nasproti, da naj	A
drugod druščino,« je silila mati. »Pojdem pa	h	Korbinu,« je dejal Andrej, ne da bi pogledal	A
odgrnile jerbase in posedle vrh brega po trati	h	kosilu. Po kosilu so nekoliko pele, se šalile	A
. / . / stran 150 . / spodobno, če sili kdo	h	komu, ki ima že kakšnega obiskovavca. Vrhu tega	A
je bil spet na nogah. Prva pot ga je peljala	h	Korbinovim, ker se je moral zahvaliti Cili.	A
nevolje samo njega. . / . / stran 191 . /	H	Korbinovim ni hotel več iti, ker je imel svoje	A
premišljevati, kaj bi storil, ali bi šel spet	h	Korbinu ali ne.Na obe strani so se mu vrivali	A
Nekega večera je prišumela gospa nališpana na vrt	h	koncertu. »He, Zefa,« je zaklical izza zadnje	A
Gričarjeve gospe. Gospa Korbinova, jaz presedem	h	kočijažu, in gospa Gričarjeva bo sedla k vam	A
disputandum, gospod doktor. Ampak da pridemo	h	koncu, moram povedati, da imam jako važne razloge	A
Malo boja še, in Lazarjev borilec je zbežal	h	kraju, počenil in povesil peruti. »Nesi ga stran	A
Ko pa se je Polona za silo namolila in hotela	h	Korneliji, jo je zadržal nadkonjar in ji povedal	A
ustnic. Poklicala je strežnico in jo poslala	h	Korneliji, vabit jo, če se ji ljubi na majhen	A
pravil, kaj vse mesto govori, da grof zahaja	h	Korneliji. »Da, h Korneliji,« se je nasmehnil	A
zahaja h Korneliji. . / . / stran 186 . / »Da,	h	Korneliji,« se je nasmehnil Filip, a takoj postal	A
se je podal Eizinger z mestnimi svetovalci	h	kralju, mu voščit srečo, da se je iznebil grofa	A
z mečem si odpreti pot do kralja. Stopil je	h	gospe Korneliji, da se poslovi od nje; a gospe	A
grofa Urha, ki je oborožen od vrha do tal hitel	h	kralju. »Vaša milost!« je dejal Lazar, nizko	A
prevarilo. Neko nedeljo popoldne, ko so šli oče	h	krščanskemu nauku, jih doide Krivček, pridruži	A
slabim, tresočim se glasom: »Mina, z menoj gre	h	koncu, ali zgodi naj se sveta volja božja!Priporočam	A
nekoliko let. Tone je ostal v gradu, večkrat je šel	h	gozdarju, ki se je pa vidno staral.V nedeljah	A
ljudje v prvo izbo. Tone vzame klobuk, stopi	h	krčmarju in ga prime za ramo. »Počasi, prijatelj	A
mladiko, tu je skrbno privezal slabo stebelce	h	kolcu in če je še poleg pomislila na njegovo	A
vrtu do mraka, potem gredo v salon. Julija sede	h	klavirju in igra odlomek iz Rigoletta in potem	A
duši. . / . / stran 72 . / Moji dnevi gredo	h	koncu in kar mi je še namenjenih, posvečeni	A
Na vseh vernih duš dan je bil Doričin pogreb,	h	kateremu se je zbralo sila veliko ljudi, tudi	A
oblečena! Tonček vso zimo ni mogel ne v šolo ne	h	krščanskemu nauku in ne k maši.Vsi njegovi vrstniki	A
tremi dnevi izginila ljuba soseda, lepa Helika,	h	kateri je zaha jal v vas; kar ni je bilo več	A
. / . / stran 68 . / Ko je šel drugi mesec	h	koncu, jela jim je na glavi koža pokati in popolne	A
prodreti steno in pohiteti v temno noč, daleč	h	grobu, v katerem počiva Martin in na visoke	A
nakopal majorjevo jezo. Narednik je stopil	h	Kozarju. ‒Pojdite ven! ‒ je dejal mirno in ga	A
enkrat nasmehnile in stopile s praznimi košarami	h	gruči, ki je stala ob ograji. Vlak je bil pripravlje	A
stran 98 . / ‒ Vsak pravi, da se bliža vojna	h	koncu.Tudi časniki pišejo o tem.	A
toda iz težkega položaja ni našel izhoda.	H	koncu se je bližal tudi tretji četrt ure.Vihar	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani