Gospod ravnatelj je peljal pravkar v službo sprejetega kapelnika k lajni in ga poučil, kako jo mora vrteti, da doseže čim popolnejši umetniški uspeh: ne prehitro, ne prepočasi, ampak ravno prav! Stopil je potem h kolibi na kolesih in pobral krilni rog s stopnic, kamor ga je bila položila ravnateljica. Pomignil je Stanku, Stanko je sprožil svoj orkester, gospod ravnatelj pa je stoječ pred cirkusom napenjal lica in trobil v topli večer ganljivi solo sekinškega trobentača, da se je razlegel po vesoljnem Logatcu in opominjal prebivalstvo na njegovo kulturno dolžnost, da v čim večjem številu obišče s platnom obdani hram umetnosti na zeleni trati.