sodnik (201-300)

Pistor. »Kar ste ukrenili, gospod	sodnik,	« je dejal dostojanstvenik in se	A
prostorov. Zatorej mislim, gospod	sodnik,	da ste vi sicer ravnali v smislu	A
je zasmehljal Lenart, ko mu je	sodnik	hotel seči v besedo ‒ »oskrunili	A
svetišče, hočete reči. Toda, gospod	sodnik,	jaz vem, da to ni vaše pravo prepričanje	A
navesti proti moji zahtevi, gospod	sodnik.	Samostan ima staro svojo pravico	A
prekrižal roki in čakal, kaj bo	sodnik	odgovoril.Z vedno na smeh se držečega	A
varuh v grofovi odsotnosti pa je	sodnik,	in vsled tega dostojanstva bom	A
Kadar pa preteče ta čas, sme	sodnik	zahtevati beguna, ako mu more	A
govoriti baron Žiga Eizinger.	Sodnik	je hotel sporočiti obiskovalcu	A
svojo sramoto objavljam, gospod	sodnik,	da sem jaz ravno tega moža, katerega	A
sobe. »Ali ste čuli?« vpraša	sodnik.	»Od besede do besede,« odgovori	A
moja sumnja je gotovost. Gospod	sodnik,	zdaj moram na vsak način dobiti	A
način izpustiti,« je odgovoril	sodnik	odhajajočemu tajniku. Ko pa je	A
odhajajočemu tajniku. Ko pa je hotel	sodnik	ukazati mestnim vojakom, naj popusté	A
prihajali gledat, kaj to pomeni. Ko je	sodnik	zagledal vojaštvo, ki se je ustavilo	A
izkazati svojega zaničevanja.	Sodnik	pa očividno ni želel boja, in	A
Vse je potihnilo, ko je pričel	sodnik	s slovesnim glasom: Qualis ubi	A
v samostanu, kjer ga je branil	sodnik	sam z oboroženo silo, in kako	A
Ali ste že vse povedali, gospod	sodnik?	« je vprašal, ko je oni končal	A
našo staro pravdo,« je opomnil	sodnik.	»Hvaležen sem vam,« se je nasmehnil	A
to je postava. Ta izrek, gospod	sodnik,	bi moral biti z zlatimi črkami	A
dejal Mavroh in nekateri drugi.	Sodnik	si je grizel ustni, ta in oni	A
kar si mogel; med nama pa bo Bog	sodnik.	« Dne 4. septembra se je izročil	A
kakor vam je povedal bistriški	sodnik,	ko ste prišli prazni pravice iskat	A
otročičkov pa izpustite iz okovov.«	Sodnik	se je čudil priznanju in mu ni	A
naj počiva v miru, saj je le bog	sodnik,	ki s svojo sodbo ne spočenja novih	A
zmagovito in žugajoč obenem, kakor	sodnik	pri nogometu pokaže karton, nato	A
tako rešil, bog mu bodi dober	sodnik,	ni imel kaj prida na tem svetu	A
pa vesten opazovalec in strog	sodnik.	V bosenskih mestih je našel še	A
‒ in pristavi!« je milo velel	sodnik	in se posmejal zaradi fantove	A
Lisinski namreč ni bil samo	sodnik,	ampak tudi pesnik.Živci, razrahljani	A
bi vzklila milost, toda končni	sodnik	ni bil on, ampak general, ki je	A
javnega mnenja, v tem slučaju je to	sodnik	z zakonikom v roki.Oprosti in	A
vsestransko, tako da poreče civilni	sodnik,	ki jo dobi v roke: ‚Oj da ‒ ti	A
in precej ve, kaj je prav, toda	sodnik	počasno gleda v pisanje.«Deček	A
gotovo pri rokah, ako jo pozove	sodnik.	«Vilar je z nemim naklonom pritrdil	A
Lazar je govoril odločno, kakor	sodnik,	ki izprašuje trdovratnega hudodelca	A
Čajž, pomežikujoč Marici. »Ti si	sodnik	svojih otrok; jaz jih ne poznam	A
vsak dan sedem rešet mleka. Sam	sodnik	iz graščine si ni mogel kaj, nego	A
Še bolj je bil ogorčen vojaški	sodnik,	ko mu je moj Lovro Jović razlagal	A
/ . / stran 12 . / Vojaški	sodnik	ni bil naše vere, njegovemu nosu	A
govori istino, če nimaš obraza!«	Sodnik	je čutil, obema nekaj ne gre z	A
so bili ptiči, toda kakorkoli,	sodnik	se je razveselil pozornega daru	A
prijazne spodbude pri jedi.	Sodnik	je bil torej po označenem opravilu	A
približno takole: Opoldne pripelje	sodnik	prijatelja Ivana Mihaela Ledla	A
Odmolita, čakata in čakata,	sodnik	kliče, se prikaže v vratih gospa	A
regljalo brez konca in kraja.	Sodnik	pokonci in mimo regljajoče gospe	A
kuhane rake. »O,« je rohnel gospod	sodnik,	»ni prvič tjakaj romal moj obed	A
prijetnemu iznenadenju. »Gospod	sodnik,	kaka čast!Ljub bi nam bili gost	A
brez besede se je obrnil mestni	sodnik	in šel. Za petami mu je sledil	A
ga ni moglo nagledati. Pa tudi	sodnik	Juriša je bil deležen obilnih	A
ljubljanske oblasti računi za pravico:	sodnik	ni bil zastonj, pisar tudi ne	A
to dobro vem. Moj prijatelj,	sodnik	Jernej ‒ pred tremi leti je umrl	A
blestelo razpelo, za mizo sta sedela	sodnik	v svečanem talarju, poleg njega	A
čast! Pričela se je razprava;	sodnik	je pozval obdolženko Marico Petelinčkovo	A
mesar pred sodno mizo, že ga je	sodnik	opominjal, kakor zakon veleva	A
dobrohotno tudi njen zagovornik, še	sodnik	se je muzal in zapisnikar si je	A
nasmejali in namuzali, potem je	sodnik	prijazno sklenil roki in rekel	A
sto mesaric postavi na glavo.	Sodnik	je kazal silno začudenje; izjavil	A
Piš.	Sodnik	je prijazno pogledoval izpod čela	A
izpodbudo še poznim rodovom! ‒	Sodnik	je pozvonil in vstopile so dacarjeve	A
svečano izjavil: »Prosim, gospod	sodnik,	da se natančno protokolira izpovedba	A
svojo brado. . / . / stran 43 . /	Sodnik	je mislil, da je zdaj stvar čez	A
gospe Petelinčkove.« Prijazni	sodnik	si je bil med plediranjem učenih	A
zagovora. Ko ga je pa končal, je	sodnik	hitro, kakor da bi ga pičil gad	A
nedolžnem, praviš? Nemara je bil	sodnik	kriv, ti si pa sedel namesto njega	A
ga je opozoril zagovornik. »Oni	sodnik	v sredi, rejen je in očalast,	A
sta imela v rokah preiskovalni	sodnik	Korbačev in državni pravdnik Mjasojedov	A
drugi bi postal kmetovalec, tretji	sodnik	ali pa tudi jezični dohtar, kar	A
pričakoval sem po pravici, da bo	sodnik	kar vstal in razsodil v imenu	A
so ti ščurki ... Prekinil ga je	sodnik,	češ da je sedaj že sit teh grilov	A
morebiti tudi zaradi tega, da bo	sodnik,	nič hudega sluteč, sestavil pismeni	A
ogledal še okrajno sodišče. Naš	sodnik	predstojnik ...Le čakaj, da ne pozabim	A
vidite, dr. Koren ni storil!	Sodnik	je bil pač pozabil povabiti ga	A
knjiga, to je res, ali moderni	sodnik	nikdar ne pozabi, da je važno	A
zveze z Dalmacijo, kar mora vesten	sodnik	tudi upoštevati. Na odrejeni narok	A
hočeš! Saj zato si neodvisen	sodnik!	« Moja opomnja je bila skromna	A
take nazore, ali razumeš? Ne pa	sodnik!	Kaj pa misliš o sodniku?	A
Kaj pa misliš o sodniku?	Sodnik	vendar ne more pritrjati mnenju	A
enkrat »zavoljo neke ženske«;	sodnik	pa mi je mirno narekoval, naj	A
in nasledkih ‒ a brez uspeha;	sodnik	mu ne verjame, da je bil ‚tako	A
oddelek okrajnega sodišča. Moj	sodnik	je izjavil, da mu je vseeno, to	A
Dopoldne ni bilo nič, rekel mi je pa	sodnik,	da bova popoldne sodila vlačugarje	A
radovedno so se ozirali po sobi.	Sodnik	je stopil tik prednje in si vsakega	A
Kaj torej storiti?	Sodnik	si pa očitno ni nič belil glave	A
Moža v kroju sta povesila glavi,	sodnik	pa jima je rekel z očitajočim	A
po životu neprijetno gomazeti,	sodnik	mi je pa pojasnil, da je mrčes	A
mrčesa«, čisto nedolžni. Toda	sodnik	je le skomignil z ramami in ogovoril	A
in kazalo je, da zadremljejo.	Sodnik	se je razburjal: »Kaj naj storim	A
tudi ne! Še s takimile naj učeni	sodnik	trati svoj dragoceni čas, seveda	A
reveži, Bog vam povrni, gospod!«	Sodnik	jim je v kratkih, suhoparnih besedah	A
jagodami: morebiti sta molila ...	Sodnik	jih je oštel.Očital jim je nehvaležnos	A
seveda ste reveži!« jih je podučil	sodnik.	»Zato ste pa berači!	A
kazenskega zakona oprostiti;	sodnik	pa gre in jih baš iz tega oprostilnega	A
izpiti in čemu uradne prisege!	Sodnik	je zapazil moje dvome in se mi	A
Saj rad priznavam, da je moj	sodnik	blag človek, usmiljenega srca	A
jih je o tej priliki razodel moj	sodnik!	Moj sodnik je sploh čudak; vsi	A
priliki razodel moj sodnik! Moj	sodnik	je sploh čudak; vsi pravijo: ali	A
in vprašal, kje so oni gospod	sodnik,	ki so ga zadnjič sodili.Kaj »golant	A
umetnosti, katero ponudbo je pa	sodnik	seveda odklonil glede na dostojanstvo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani