sodnik (101-200)

venketalo po tleh. - Oprostite gospod	sodnik,	je s tresočim glasom vzkliknil	A
svojem domu ne dovolim reči.	Sodnik	je skušal popraviti žaljivko:	A
skočila gospe sodnikovi v lase.	Sodnik	je uvidel, da je strahotna blamaže	A
najbolj podkupljiv in pokvarjen	sodnik	in hlapec in ne vem kaj še vse	A
ljubosumja napadel. Menda sta se	sodnik	in oče krčmar pod mizo valjala	A
udeleženca pri blamaži. In Adama ima	sodnik	najbrž še posebej v želodcu.	A
lov na vsakršno hudičevo zalego.	Sodnik	je dan na dan na poti.Utrujen	A
kjer ga noben ovaduh in noben	sodnik	ne bo poiskal: med bedri.Noč za	A
Zaradi Njega. Tudi	sodnik	po svojih krvavih poteh v okolici	A
gadjo zalego si redi na prsih.	Sodnik	in nekateri mestni svetovalci	A
zdaj na galejo. Galeja, je rekel	sodnik.	Galeja. 19	A
na sramotnem odru. Ne da bi kak	sodnik	izrekel kazen, pa čeprav krivično	A
Vam pa ne bom povedala nič.	Sodnik,	Stelzl po imenu, je spil požirek	A
- O, je zaklical	sodnik	Stelzl, pa še kakšen bestijalni	A
prsih, kaj si ta drzne, je rekel	sodnik	Stelzl, Dolničar je prikimaval	A
gospodov. Izvedeti bo treba, je rekel	sodnik	Stelzl in si obrisal solze, ki	A
krivde brez dvoma nosi tudi mestni	sodnik	iz Landshuta, močno spoštovani	A
med njimi najuglednejša mestni	sodnik	Oberholzer, pivovarnar Wittmann	A
gostoljubje do ogrskih romarjev. Mestni	sodnik	je vljudno vprašal, od kod je	A
je, je zadovoljno rekel mestni	sodnik,	ta je pač italianissimo!In je	A
- Kako, nič? je rekel mestni	sodnik	Franz Oberholzer.Celo mesto Angležev	A
Na tem mestu je rekel mestni	sodnik	Franz Oberholzer: -	A
pričevanjih naj bi na tem mestu mestni	sodnik	Franz Oberholzer razbil vrč.Treščil	A
malo verjetno, da bi bil prav	sodnik	tisti, ki bi razbil vrč. Pričevanj	A
Katerega leta je bilo to? je vprašal	sodnik,	ki je bil natančen človek in se	A
za norce, je nadaljeval mestni	sodnik,	misli, da ne znamo šteti.	A
ni od sile, je vzkliknil mestni	sodnik	Franz Oberholzer in zdaj je morda	A
pač rad govori v alegorijah.	Sodnik	je stopil k Janezu. -	A
njegovega piva, on je razbil vrč.	Sodnik	tega pač ne bi bil smel storiti	A
za katere je odgovoren mestni	sodnik	Franz Oberholzer.Najprej je pomislil	A
čakajo mestni svetniki in mestni	sodnik	v črni svili, da, tam na konju	A
romarskimi starešinami. Mestni	sodnik	je častivreden mož, to vem, je	A
rekli svetniki, vendar bo mestni	sodnik	zahteval opravičila.Prav, je rekel	A
smeli v pivniško dvorano. Mestni	sodnik	Franz Oberholzer, ki je slabo	A
- Najbrž, je rekel	sodnik	Franz Oberholzer, je tudi to njihov	A
opravičila izrečejo, ko bodo izpuščeni	sodnik	Oberholzer, pivovarnar Wittmann	A
sodnika Franza Oberholzerja.	Sodnik	je menil, da bi ga lahko pri priči	A
lahko pa tudi več, je odgovoril	sodnik.	Lahko pa se potem tudi pritoži	A
kuhano repo in kos mastnega mesa.	Sodnik	Oberholzer ni bil tako trdega	A
Windisch ga je spravil v ječo, ne	sodnik	Oberholzer, in on, Simon Lovrenc	A
preglavic. Resnici na ljubo,	sodnik	si je moral priznati, je pravzaprav	A
neki bi mogel vedeti, da je to	sodnik	Oberholzer.Ampak z njegovega stališča	A
preroki na njenih zlatih zidovih,	Sodnik	sveta s Knjigo življenja, kje	A
teče, vsak večer, morda tudi njen	sodnik,	tisti modri mož, ki ga ceni, ki	A
najnovejšem primeru, ki ga je njen modri	sodnik	razreševal danes dopoldne na sodišču	A
ki ga je postavljal njej dragi	sodnik,	je bil jasen, in to vprašanje	A
Peter je bil vse bliže. Sivolasi	sodnik	jo je hotel imeti ves čas ob sebi	A
nisi razumel. Sivolasi mož,	sodnik	z visokimi moralnimi nazori, ki	A
bil v družbi neki jurist, ki je	sodnik	na tukajšnjem sodišču.Pripovedoval	A
pred sodiščem silno predrzen.	Sodnik	domneva, da se je možakar zanašal	A
pač nimajo posluha. Rekel je	sodnik,	da ne razume, zakaj mu takšne	A
ne bi bilo prišlo. Preiskovalni	sodnik	ga je prosil, naj to razloži.	A
tisto žogo ... Žogo? je vprašal	sodnik.	Kroglo, je rekel Erdman, svet.	A
temi in se prepušča angelu zla.	Sodnik	ga je skušal zaustaviti.Kje je	A
in mu meri pulz, udarce srca.	Sodnik	se je spogledal z zapisničarko	A
drobci stekla vodil žogo, smešni	sodnik	je poskakoval okrog njega in žvižgal	A
Vidaković jelena. Njegov prvi	sodnik	je bil zaradi deda, drugi zaradi	A
vrnil se je. Vseeno, še noben	sodnik	mu ni ušel, tudi Štiftar mu ne	A
je umrl šele čez nekaj mesecev.	Sodnik	pa ga je obsodil na deset let	A
še prej pa Vidaković jelena.	Sodnik	je Mrzlemu, ki takrat še ni bil	A
svinja, kar je v resnici bil.	Sodnik	je imel pričo, svojo ženo, ki	A
Vidakoviću. Čakal je, da bo šel	sodnik	na lov.In šel je.	A
gnali divje svinje, psi so lajali,	sodnik	je dvignil puško, da bi ustrelil	A
za njegov hrbet, in preden je	sodnik	ustrelil svinjo, je Ivica ustrelil	A
pol. Zdaj ga je sodil neki drug	sodnik	iz drugega kraja, kajti grožnjo	A
odslej je bil Mrak zanj samo še	sodnik.	Tako kakor sodnik Štiftar, ki je	A
zanj samo še sodnik. Tako kakor	sodnik	Štiftar, ki je še čakal v vrsti	A
in govoril: Obtoženi, vstanite.	Sodnik	Alojz Mrak, vstanite.Obtoženi	A
njegove še bolj mrzle oči. Nisem	sodnik,	je naglo govoril in hlipal, knjigovodja	A
Virman sem, Virmanček mi pravijo.	Sodnik	Alojz Mrak, je rekel Mrzli, Predsednik	A
prosto ljudstvo vse drugače nego	sodnik,	ki se drži zakona.Naj nastane	A
He, boš govoril, grdoba, če te	sodnik	vpraša!« Rožanec ne odgovori nič	A
velik lov po gori Sv. Florijana.	Sodnik,	davkar, pri stav, zdravnik, sploh	A
hitro hodilo. »Možje,« se obrne	sodnik	proti kmetom, »kdo pozna dobro	A
boste razvrstili.« »O gospod	sodnik,	« se ponižuje mož s klobukom v	A
lovež dva zajca; enega je ustrelil	sodnik,	drugega pa kratkovidni davkar	A
sodišču se je vse gladko uredilo, in	sodnik	je razložil mlademu gospodarju	A
kmalu odpeljala proti domu. »	Sodnik	meni,« je dejal Gašper, »da naj	A
nemirnim srcem, kdaj ga pokliče	sodnik	pred sodni stol. Pisatelj Ivan	A
svojih zadevah vsak najboljši	sodnik.	»Tukaj pa se ločita najina pota	A
krivico vam? Kaj bi bilo, če bi	sodnik	rekel tožniku, da se mu je krivica	A
sodišča?« »Ljuba moja, ti nisi	sodnik,	Bog bo sodil.« »Seveda, če ne	A
je umrla vaša teta?« je vprašal	sodnik.	»Jaz se ne spominjam več, ali	A
natančno in resnično,« je opominjal	sodnik,	»da si olajšate morda krivdo in	A
znani s tem mladeničem?« je menil	sodnik.	»Služila sem pri Gričarjevih,«	A
sem si takoj mislil,« je dejal	sodnik;	»zatorej ni tako razbremenilno	A
stvar, ki njih nič ne briga.«	Sodnik	ga je poučil, da ne gre za to	A
vi, gospod Petan,« je vprašal	sodnik,	»kar sami vzeli?« »Kar je bilo	A
počakati, da mu prisodi potem	sodnik	primerno pokoro. Ali je povedal	A
Bog ga živi mnogo let ‒ gospod	sodnik,	upam, da nimate nič zoper to,	A
Predstavljala naj bi se poslednja sodba,	sodnik	naj bi igral Boga Očeta, Hajdinger	A
stalen ud modrega svetovalstva.	Sodnik	bi bil sklenil sejo, da ni Hajdingerja	A
dobro kakor jaz ali pa gospod	sodnik.	Kajti magistru Petaciju in ne meni	A
sam sprožil. Vesel je sklenil	sodnik	posvetovanje in potrkal ob mizo	A
so izpodrinili visoko politiko.	Sodnik	pa je pozval magistra Petacija	A
več.« »Prijatelj moj,« je dejal	sodnik,	»vzemiva najboljših, kar si jih	A
pismo s podpisom Jana Vitovca.	Sodnik	pregleda pisanje in čelo se mu	A
od kod bi se bilo napada bati.	Sodnik	pa je hitro storil svojo dolžnost	A
tem časom pa je vstopil mestni	sodnik	s Petacijem in dvema svetovalcema	A
pisarni pa se je živo razgovarjal	sodnik	s Hajdingerjem in drugo, mnogo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani