‒ Tistega lepega pomladanskega dne se je v razpravni sobani okrajnega sodišča obravnavala čast gospoda Karanfila. Sredi dolge, zelene mize, med svetlima svečnikoma se je blestelo razpelo, za mizo sta sedela sodnik v svečanem talarju, poleg njega mlad, polizan zapisnikar z na nosnikom, na desno pri svoji mizici je važno obračal usodepolne papirje učeni doktor Piš. Na prvi klopi vzadaj pa je sedel zasebni obtožitelj gospod Karanfil, sam in v svoji osebi, in ponos mu je kar razganjal prsi in kako mu jih ne bi, saj se je ves ta sijaj šopiril njegovi časti v čast, o, kaka čast!