Micika je pobesila glavo in si potegnila ruto čez obraz; Ivan je izvlekel smotko in jo oprezno prirezoval in prižigal, da bi se videlo, da ne utegne govoriti. Čez nekaj časa, ko mu je postalo molčanje mučno, je začel pretrgoma, med pušenjem, razlagati, da je v svojih zadevah vsak najboljši sodnik. »Tukaj pa se ločita najina pota,« je končal.