Andrejec je slonel ob vratih in je štel; dolgo je štel; roke so se mu tresle in razločil je slabo; počasi je naposled zgenil papirje, vtaknil jih v suknjo ter si zavihal ovratnik do ušes. Nato se je oprl z roko ob zid, stopil oprezno ter izginil zibaje se, kakor drobna senca, na cesto, v dež in noč.
Sosedu Luki je bilo mraz, ko se je vrnil v izbo; zdelo se mu je, da je zelo truden, noge so mu bile težke.