Tako hiti mimo cerkve, mimo belih hiš z velikimi koraki, ne vidi več nikogar in ne pozdravi nikogar, smehlja se in misli nanjo ... Zdaj bi se pač že lehko prikazal tam, ob oglu poslednje hiše, ob lepo ograjenem vrtu ... Hanca je gledala napeto in že se ji je skoro zdelo, da se je zgenila senca ob vrtu. Toda zableščalo, zazibalo se ji je bilo morda pred očmi, senca je izginila, popotnika ni bilo.