Prvi dih nočnih sanj trepeče v motnih pogledih; človek se ozira proti jutru nazaj in zapazi čudom, da je bila večidel nizka in neumna ona vznemirjenost delavnih ur. O mraku pade na dušo senca smrti, in za trenotek se odgrne zastor onstranskega življenja... Rezidenca je bila vsa razsvetljena, četudi še ni obledela luč zahajajočega sonca.