Stisnila sta si desnici kakor prijatelja in se hitro razšla, ne zaradi jeze, ampak ker je bila obeh bridkost resnična in velika. Mokarju je bilo Janeza tako žal, da celo ženi ni razodel svoje žalosti, Janez je pa molčal in hodil kot senca okrog hiše.
Na vsak kot, na toporišča, na vozove, na živino, na plot, ki ga je tolikokrat popravljal, na drevesca, ki jih je sadil ‒ na vse je bil privezan s stoterimi vezmi in ko se je od vsega tega trgal, ga je bolelo in rezalo v dušo.