me (3.401-3.500)

za sestanek, zato da bi	me	mogla še videti, je pomislil	A
takšnem milostnem stanju, da	me	vse preseneča, tisto jajce	A
\/ »Ojoj, pretisnil	me	boš!« je vzkliknila in	A
Seveda ne.« »Kajne, da bi	me	ne mogla odtrgati od tebe	A
predaji upiral. Občuduje	me	zato, ker sem ji rekel	A
navzgor. »Seveda, če bi	me	hotel,« je rekla in vdano	A
zganila ramena. »Dolgo	me	ne bo sram, tako in tako	A
svojih pesteh. »Vso si	me	usopel,« je rekla in globoko	A
se sklanjala nad vodo.	Me	kliče, je pomislil, a	A
/\ .. stran 256 . \/	me	čakal.In tako so se ves	A
čez glavo. Tako strah	me	je bilo; odkar sem bila	A
sem bila čisto majhna,	me	ni bilo tako strah. Tiščala	A
meni. Samo tiste oči so	me	ves čas gledale, od časa	A
pa je šepnilo: ‚Poljubi	me!	’Tedaj sem se hotela pokriti	A
debele ustnice. ‚Poljubi	me!	’ je šepnilo prav ob mojem	A
vame, in sem občutila, da	me	hočejo omamiti kakor hipnotizer	A
glavo navzdol z omarice in	me	njegove oči ves čas gledajo	A
mi je, da je na odru in	me	kliče, naj pridem bliže	A
mi je približal in se	me	dotaknil.Takrat sem skočila	A
obrežju na tleh. A morebiti	me	je takrat poklicala svetloba	A
vrgla v jezero. Potem	me	je zelo zeblo, in ko sem	A
čez čas pa je rekla: »	Me	pomiluješ, ker se tako	A
je namuznila. »Zdaj	me	boš porogljivo gledal	A
mogla prav počesati, ko pa	me	je čakal arhitekt!« Potem	A
dnevni luči tako smešno, da	me	je oblivala rdečica.Taki	A
mene. Vsaj krstili so	me	tako in nobenega namena	A
je bil predaleč, da bi	me	slišal. »Ti si	A
Ljubljano, je sitno. Sram	me	je hoditi z njim po cestah	A
do zadnjega vlakenca in	me	prav nič več ne zanima	A
najvražje pri literaturi: snov	me	mika toliko časa, dokler	A
zmanjkalo. Vse te misli	me	niso prav nič razburile	A
mučnega pričakovanja. Začelo	me	je težiti, težiti bolj	A
bolj, tako težiti, da	me	je skeleča bolečina v	A
dlanjo poribal po srcu, ki	me	je res bolelo, in užaljeno	A
prepozno. Mučni polsen	me	je medtem zapredel v svojo	A
Carniglia se je širil in	me	vlekel vase.Srce se mi	A
umazani peni. Toda čeprav	me	ni bilo več, sem začutil	A
bianco?« Jok besa in obupa	me	je začel daviti v grlu	A
libertà!« Te besede so	me	stisnile za grlo kakor	A
bila še tako živa, da	me	je zdramila iz mučnega	A
sem mu povedal, da so	me	prijeli zaradi politike	A
polegla, je rekel, da bi	me	najraje pretepel, a da	A
najraje pretepel, a da	me	ne bo, ker sem še preneumen	A
ga ni in ni bilo. Ko pa	me	je naposled utrujenost	A
mučil teden dni. Nato so	me	izpustili.V tridesetih	A
nisem pozabil. Še zmeraj	me	preganjajo, posebno kadar	A
nobenega božiča nikjer. Za	me	ni nobene stvari nikjer	A
Nikjer ne zavalovijo za	me	črni lasje, nikjer se	A
črni lasje, nikjer se za	me	ne zaiskri črno dekliško	A
bi ... za vse na svetu so	me	ogoljufali, kaj za to	A
Hočete pisati domov,	me	vpraša ječar.	A
spovedali? - Ne žalite	me.	Toda odkar sem v ječi,	A
ne verjamem. Vsega ste	me	že oropali, da, vsega	A
Pojdite in naznanite	me.	Jutri bom kaznovan s podzemsko	A
Marcella! Počakaj	me.	Za novo leto bom doma!	A
zdajzdaj zrušijo name in	me	pokopljejo. Ne	A
res ne utegnem! Čakajo	me	stari junaki!Že leta in	A
junaki! Že leta in leta	me	čakajo!In čaka me Temnikar	A
leta me čakajo! In čaka	me	Temnikar, moj veliki junak	A
prebirati knjige. »Upam, da	me	ta nesrečnik ne bo gnjavil	A
odnosov. Ta opredelitev	me	nekoliko jezi, ker za	A
besede, prav posebno pa	me	jezi, kadar je rezultat	A
treščilo v glavo, da bi	me	zaradi tega klical na	A
ne utegnem - ne zanima	me!	In zakaj ne?	A
roko... Ali ni čudno, da	me	nekateri ljudje ne odbijajo	A
švignila čez obraz. »Ta hudič	me	bo res zagnjavil!On seveda	A
česa se bojim in kaj	me	grize!... A čakaj, čakaj	A
hišo? - Ne, za hišo	me	ne čaka, - je mirno rekel	A
v Robe! A če ti povem,	me	ne boš pustila iz bajte	A
pa, ali sem rekel, da	me	ne bo doma?Saj zdaj še	A
solzave oči. - Kaj naj	me	prime? - je odsotno zamrmral	A
20 .. . \/ . / »Stara	me	kliče,« je rekel kmet	A
Nič... In rada	me	je imela.In tudi sam sem	A
pojutrišnjem, ali kadar	me	bodo našli v Robeh, bo	A
»Hm, kajpak... Pa saj	me	je ona vzela, kakor se	A
trgovec. Toda veselilo	me	je, ker sem se brez trdega	A
tako ... no, ostal sem, ker	me	je baba kar priklenila	A
sobi. »Saj sem vedel, da	me	bosta zamorila!«	A
»Ha! Saj	me	mora spreletavati srh	A
padam in bom padal, dokler	me	tesnoba ne omami, da se	A
pa ... ali ni čudno, da	me	je nenadno prešinila taka	A
»Ne! Živ krst	me	ne bo prepričal, da se	A
« se je obrnil. »Zdaj	me	bo pa baba morila!«	A
doni, toda ne pretresa	me	več, kakor me je pretresala	A
pretresa me več, kakor	me	je pretresala prej.«	A
Mahnimo jo naprej, da	me	ne dohiti s koso, če jo	A
bo tudi tebi žal, ker	me	ne boš več videl?	A
Zdaj pa kar grem, da	me	krote hudičeve ne prehitijo	A
boj grem!... No, le nikar	me	ne glej tako debelo!Prav	A
bilo potem čudno, če so	me	radi poslušali?Ob zimskih	A
bilo vsem dolgčas, so	me	večkrat prosili: »Oče	A
njih... Res je, spočetka	me	je bilo kar sram, da se	A
novodobni esteti, če bi	me	videli, da se pogovarjam	A
mižala. - Le kako, da	me	ta nesrečnik ne more zadeti	A
prazne tišine. - Kako, da	me	nisi zadel? - se je mirno	A
prekinila. - In zakaj	me	nisi pokončal?	A
Zažgali bodo! - Pusti	me,	nesrečnik! - je strogo	A
emnikarico navkreber. - Pusti	me!	- je rekla in se mu spet	A
zgrabil za roko. - Pustite	me!	- je ukazala in se mu	A
nesrečnik! In ne dotikaj se	me!	- je rekla pridušeno,	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.901 3.001 3.101 3.201 3.301 3.401 3.501 3.601 3.701 3.801 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani