me (3.501-3.600)

- Mati, usmilite se	me!	- je še enkrat zaječal	A
strešnica. - Usmilite se	me	... - Ne kriči,	A
lahko sta ti glavi, ki	me	preganjata že dobrih deset	A
skočil na ta obronek, kamor	me	je bil zvabil zvok neznane	A
zazibalo. - Nikdar več	me	ne boš obsijalo... Nikdar	A
sam že prej ugasnil... Ali	me	razumeš? Sonce	A
- Poldan! Doma	me	že čakajo!... - ga je prešinilo	A
In bog ve, kaj bo, ko	me	najdejo?... - ga je spreletel	A
ponovil. »Prerasel si	me.	Ti greš naprej, v Robe	A
vinograda. »Kaj bi se	me	bal?« je rekel Peter Majcen	A
Nemara je že pozabil, da	me	je povabil na kozarček	A
odkimal otrok. »Že dolgo	me	nič več ne nosi.«	A
odšli fantje v hosto, so	me	odvlekli na Rab.Samo mati	A
že od daleč. »Gospod	me	nosi.« »Od kod	A
še preveč! Prerasel	me	je in zdaj se ga bojim	A
besede za otroka? Mar	me	je res dokončno zgrabil	A
izgubil navdih in sta se	me	prvič lotila dvom in obup	A
Treščila je vame in	me	tako vznemirila, da sem	A
iz hiše. In privlekla	me	je k sebi.Zakaj?	A
pognala trobenta, ker	me	je potegnila iz hiše,	A
- Ne! Kar naprej, da	me	krote hudičeve ne prehitijo	A
potrepljal. - Dobro	me	nosite, stare kosti, dobro	A
nosite, stare kosti, dobro	me	nosite! Kar tako naprej	A
naj opravim z njimi, da	me	prej ne potolčejo?Saj	A
Ne videli ne slišali	me	ne bodo.Drug za drugim	A
kakor razbojnik. Naj bi	me	videl kdor koli, ne bi	A
stari Temnikar. - Pustite	me!	Pustite me! - je kriknil	A
Pustite me! Pustite	me!	- je kriknil in se sunkovito	A
- Temnikar! Pustite	me!	...Pustite me!...	A
Pustite me!... Pustite	me!	... Temnikar je spustil	A
- Temnikar, pustite	me!	...Pustite me!... - je zavreščal	A
pustite me!... Pustite	me!	... - je zavreščal Martin	A
hodili ponoči.« »Saj	me	ni strah!« »Ne	A
neprijetno prešinilo. »Pa	me	vendar ne čaka?«	A
»Ne! Izdali	me	boste!« Pahnil	A
. \/ . / »Ne izdajte	me!	Ne izdajte me!« je planila	A
izdajte me! Ne izdajte	me!	« je planila k njemu ter	A
Vse! Samo ne izdajte	me!	« »To se mene ne	A
»Kaj?... In ali	me	ne boste izdali?«	A
»Saj sem rekel, da se	me	to ne tiče!« je ponovil	A
S puško, uprto v prsa	me	bo hudič vzel.’"Čisto	A
železju in prosil: „Pustite	me!	Kdo jim bo dal kruha?	A
bo dal kruha? Pustite	me!	" „Tiho, pes!"	A
rekla samo s sapo: »Ubij	me,	saj vse veš.«	A
jih prodajam. Ah, kako	me	bo žgal peklenski ogenj	A
tudi druge dni! Ne, s tem	me	že ne bo, je zamrmral	A
nesel Žef k sosedu. »Kaj	me	je vse doletelo na stare	A
sam. Gornje mesto pa za	me	ni ne novela, ne povest	A
Prosim te, ne preklinjaj	me!	Ne govori slovenski z menoj	A
V ljudski šoli so	me	učili, da so prirodoslovci	A
smešne; spominjale so	me	tete, ki je imela po bradi	A
sadnega drevja. V šoli so	me	poučili še o tem: iz vsake	A
Meseca aprila 1930 so	me	pripeljali iz koprske	A
vode, spanja in cigaret	me	je precej oslabila. Za	A
otekli in pomodreli. Ko so	me	izpregli, to se pravi	A
Raskavo leseno žlico, ki	me	je praskala po ustih,	A
dovolj ostra. A vendar	me	vsa utrujenost in vse	A
sira, je odprl vratca in	me	vprašal, kaj počenjam	A
potem pa je vprašal: »Ali	me	boste ovadili?«	A
vami zaloputnili vrata,	me	bodo poklicali v pisarnoter	A
v kombinaciji. Tako	me	je tudi petnajstega maja	A
golobje gruljenje, ki	me	je še iz koprske kaznilnice	A
državno drevo. Že popoldne	me	je zaslišal ravnateljev	A
razbojnik!« Drugi dan so	me	peljali k ravnatelju jetnišnice	A
molku se je odhrknil in	me	vprašal, ne da bi me pogledal	A
in me vprašal, ne da bi	me	pogledal: »No	A
dvignil obrvi, pogledal	me	še zmerom ni.	A
Takrat je dvignil glavo in	me	pogledal.Izraz na njegovem	A
Povztreptaval je v naslanjaču in	me	motril od peta do glave	A
Roka se ni zravnala in	me	ni dosegla. Pomaknil se	A
korak bliže. Vščipnil	me	je v levo lice.Njegova	A
tako strmel. Zdramila	me	je roka na ramenu.Zlecnil	A
saj sem molila, da bi	me	bog rešil tako pregrešnih	A
vratom. »Dušica, zadušila	me	boš! ...Dušica, žgačkaaa	A
vsiljive hčere. »Pusti	me!	Vsaj potrpi, da se z Lojzekom	A
pa jih ne premore, da	me	razumeš!« se je opravičeval	A
se jaz ne ukvarjam, da	me	razumeš! - toda ta je	A
kakor so vsi Lahi, da	me	razumeš!Krilo zagleda	A
To kmetu ne pritiče, da	me	razumeš!« »Razumem	A
cigarico?‘ Tako dolgo sta	me	vrtali s to cigarico,	A
kakor to kmetu pritiče, da	me	razumeš!Jaz se Modrijana	A
lahko daleč pride. Da	me	razumeš!« je počasi in	A
priglasil za revolucijo. Da	me	razumeš! ...Saj, kdor nič	A
teži kakor kamen. Da	me	razumeš, ti, človek moj	A
bom tudi sam pojedel. Da	me	razumeš!Kar brez skrbi	A
glave, a šteti znam! Da	me	razumeš!« se je užaljeno	A
jezno zaropotal: »Da	me	razumeš! ...« Moj	A
kakor se možu spodobi, da	me	razumeš! ...Kar naravnost	A
Nikar tega ne misli, da	me	razumeš! ...Trdim samo,	A
Razburi se, pa kriči. Da	me	razumeš! ...Ti ne kričiš	A
Vse bo hudič vzel! Da	me	razumeš!« je grozeče zarenčal	A
šla k spovedi, potem ko	me	je gospodar kot šestnajstletno	A
življenja naloži. Kaj pa	me	briga, če bo mojega zapeljivca	A
Mama, lačen!" „Karlo	me	je tepel, nič večerje	A
„Tako in tako je, ste	me	razumeli!"Zvečer pa gre	A
tam si ti, ki misel naša	me	omami v	A
Julke, bi se takrat, kadar	me	zajaha hudič, pognal celo	A
odgovoril župnik. »Saj	me	ni strah!« Kovač	A
zahropel kovač. »Kako naj	me	ustavi, če ga ni?«	A
hudičem!« je zagrmel. »Če	me	ustavi, ti ga že priženem	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  3.001 3.101 3.201 3.301 3.401 3.501 3.601 3.701 3.801 3.901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani