me (3.301-3.400)

gibom glave pokazal, da	me	je videl, čeprav bi bila	A
hladna prezrtost. A česa	me	krivite?Zakaj pustite	A
Gibanje nerazsodne množice	me	nič manj ne vznemirja	A
nobenega poroštva nimam, da	me	lakota ne bi spet premagala	A
skrajnega siromaštva. Ste	me	torej odmislili zavoljo	A
sem bil tolmač... A zakaj	me	silite, da se zdaj še	A
je vendar bolj prav, če	me	ne morete zavoljo komisa	A
osnovnih gonov. Rajši	me	obsojajte zaradi tega	A
se mi je razodelo, da	me	vrste na paštnih niso	A
sem se v svoj kót, ker	me	je zeblo, in sem nenehno	A
a prav misel na otroke	me	spodbuja in prvinsko vznemirja	A
prvinsko vznemirja. Ko	me	je poprej predramil žarek	A
trebušček. »Kakor da bi	me	mazilili.«In najbrž si	A
pobožati tudi njo. »Pusti	me,	« reče ona.»Ne vidiš, da	A
si jo zbudila v meni,	me	je peljala v staro mesto	A
tukaj reže med žaganicami	me	ne olajšujejo vtisa zatohlosti	A
»Pa bo. Prekleto	me	grize in kljuje v kolenu	A
njegova ramena. Vika	me	in je vsa nerodna, ker	A
Dosti bolje.« »Viš, boli	me.	To je.«	A
ogleduje roko. Kam pa	me	pelješ, baba?Nu, nekam	A
pelješ, baba? Nu, nekam	me	že mora, orkofiks, pa	A
je pritrdila. »Zakaj	me	ne bi?« Zavedel se je	A
nitih. »Zakaj naj bi	me	ne imel rad,« je rekla	A
nogavice imam,« je rekla. »Pa	me	vseeno zebe.« »No saj	A
»Kakor temna slutnja	me	je gnalo,« je prestrašeno	A
kapetan Alberoni, vidite,	me	tolče po rami in pravi	A
bi pozabil nanj. »Takó	me	je ljubila,« je naposled	A
sebe in ne vé, kakó bi	me	počastila za ta veliki	A
šele začela živeti, odkar	me	ljubiš.’« »Da,« je rekel	A
mali,’ šepeče, ‚samo rad	me	imej. Boš imel zmeraj	A
Bolj v zapor, kot sem že,	me	ne morejo vtakniti.«	A
skušaš nasmehniti. ‚Zgačka	me,	’ rečeš, a on se upré:	A
se je približal. »Ti bi	me	kar pihnil, porco cane	A
težko torbo. »Lahko bi	me	prej slišal.« je rekel	A
je še rekel. »Ne, ni	me	lahko speljati na led	A
bilo, če bi vsi vedeli in	me	zaničevali. Takó bi čutil	A
saj tudi takó ne bi bilo	me,	saj tudi tega nisem razločno	A
rekel: hočem izostati, ker	me	ona potrebuje.Pustil sem	A
takoj oprimejo skelečega	me	sta in tiščijo, tiščijo	A
skomignila z rameni. »Takó si	me	prestrašil,« je rekla	A
»Še nihče?« »	Me	je,« je šepnila. »In je	A
Nato je zamrmrala: »Potem	me	je pustil.Je rekel, da	A
je rekla: »Samo da bi	me	ne objel takó.« »Takó	A
se boš zvrnil name in	me	strl.« Nato še: »Ah, ne	A
vem! A se mi gnusi in	me	je groza.« Potem je jezno	A
nekomu sem podoben, če se	me	bojiš?« je rekel. Molčala	A
jokati, a on se je režal in	me	vlekel za roko. Potem	A
drugi koči na tleh in on	me	je tiščal na zemljo; je	A
prišel, pa je ni videl in	me	ni nič vprašal, samo poslušal	A
da zdaj veš, zakaj se	me	bojiš, in tako se me ne	A
se me bojiš, in tako se	me	ne boš več bala!« »Ne	A
zaupljivo hkrati. »In če	me	boš porinila od sebe?	A
na drugi. »Objel si	me!	« je zaklicala. Potem spet	A
bojim se te več! Objel si	me!	« Sonce pa se je pomaknilo	A
»Za tako malenkostno	me	imate?« Takó je bil kljub	A
kupila. Kar v trgovino	me	spremite.’𠆪 drago je	A
Bruno sestri. »Sandala	me	žuli.« »Pa se sezuj!«	A
kakor galeba. »Pusti	me!	« kriči Laura. Renato je	A
in sem mu rekel: »Ti si	me	rešil, Momi.«Pa je glasneje	A
karanjem v glasu rekel, da	me	je rešil. Zdaj molčim	A
majhne suhe sunke, ki so	me	pred leti spravili v sanatorij	A
da bi plin zaprl. A to	me	ni begalo, kdo vé, zakaj	A
nič žal. Edino smradu	me	je bilo strah, to da,	A
ker sem vedel, da bi	me	bila ona prva našla, ko	A
Ti, lump!, dramil si	me,	takó da sem postajal buden	A
seve, da sem rekel, da si	me	rešil, a pravzaprav nisi	A
kakijev. A komaj zdaj, ko	me	prosiš, naj bom dober	A
svobodno gmajnico. O, saj	me	je sram.In morda prav	A
otroški ponos; vabilo	me	je zmedlo, ves razburjen	A
rumeno steklo. Stojim in ni	me	samo sram, da sem bos	A
bili seveda veseli, da	me	čaka prijateljica, in	A
da je skoraj nemogoče,	me	je to kar prevzelo.Kakor	A
postiljala postelje. Nikoli	me	ni mikalo to, kar so možje	A
obupa. In prav zato, ker	me	je takšna ljubezen nekoč	A
vendarle, kdo ve. »Žena	me	čaka,« je rekel Riko in	A
/\ .. stran 7 . \/ »	Me	nič več ne poznate!« je	A
stran 31 . \/ Rekla je: »	Me	je pogledal in vprašal	A
bo res odšel. Menda pa	me	zadržuje samo z besedami	A
43 . \/ »O, ne skušaj	me	tolažiti, veš.Saj ti v	A
to omenil. Ne maram, da	me	ima za še večjega potepuha	A
gospod - in pod pazduho	me	drži!« In nalašč nista	A
kakor da ne razumeš?	Me	delavke smo kakor vojaki	A
navadile moje misli. Ti bi	me	imela rada in skušala	A
»To pa ne!	Me	hočeš spraviti v zadrego	A
.. stran 65 . \/ »Se	me	ne prime.« »Res, vsevprek	A
bi vzkliknil: Daj, vodi	me!	Poiščiva si nasad, kamor	A
mislim, tukaj na samem	me	bo poljubil - naenkrat	A
nanj! Kaj razumeš, da	me	prav nič ne briga!Ni prav	A
takšen z mano, ko pa si	me	prej držal za roko, kakor	A
prej držal za roko, kakor	me	ni še nihče.Tudi mama	A
rečeš, kar hočeš. Zdaj	me	ne boš več presenetil	A
stran 130 . \/ »Tukaj	me	pusti, bom hitreje šla	A
uprl,« je rekel on. Imel	me	bo za naivneža, si je	A
»Izvrstne!« »	Me	veseli, da so vam bile	A
« »Mislil sem, da bi	me	morala obiskati tam, sredi	A
režali pred njim. ‚Poljubi	me,	Mario.O, lahko mi verjameš	A
‚Semkaj, na ustnice	me	poljubi, moj dragi, moj	A
konec diktatorja. Kaj	me	poslušaš?Glej, naj mar	A
stran 205 . \/ »Da, delo	me	čaka.« Kuhar je prikimal	A
rekla žena. »Tolikokrat	me	je vabila, zdaj pa sem	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.801 2.901 3.001 3.101 3.201 3.301 3.401 3.501 3.601 3.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani