Zdaj je priprl veke in videl jezersko površino, ki se je v mraku že precéj motno osvinčila, Luciana pa je stópala zdolž brega in se sklanjala nad vodo. Me kliče, je pomislil, a vendar ne pričakuje, da bi prišel; kliče skoraj samo zato, da bi slišal njen glas, ker če bi ga ne slišal več, bi se morebiti vzdignil... Tako se mu je zdelo, kakor da je ostalo nekaj neizgovorjenega med njima.