me (3.601-3.700)

Tomaž, stopi bliže in se	me	dotakni!« »Saj	A
kovač. »Stopi bliže in se	me	dotakni!« je zagrmel hudič	A
dotaknil s prstom. »Ali	me	čutiš?« je vprašal hudič	A
roko izpod plašča. »In da	me	boš zares občutil, ti	A
Mar bi se pustil, da bi	me	ti mlatil kakor ščeneta	A
glasom. »Daj, oglej se	me	dobro, pa boš videl, da	A
pomislil. »Toda zakaj	me	je napadel?« se je vprašal	A
Teodorja Čarja, temveč si	me	zmazal kot hudiča.Če bi	A
imenom. »Ne, po riti	me	pa ne boš!« se je razburil	A
»To pa zato, ker si	me	kot hudiča preveč namahal	A
Glej, da ne boš padel!«	me	je opomnila mama.	A
beži, beži, tepček!«	me	je s smehom zadržala mama	A
se hitro zlagal, da bi	me	mama še bolj pohvalila	A
obrnil k steni. Klopotec	me	je sladko uspaval s svojim	A
kar odrevenel; prešinila	me	je nova bolečina in moj	A
kopasta gora. Stisne	me	v grlu in kolena se mi	A
Nikdar ga ne bom dosegel!«	me	prešine.A glej, zdaj se	A
mi tresejo, v komolcih	me	lomi krč in bolj in bolj	A
lomi krč in bolj in bolj	me	zebe v ramena.Od strahu	A
letim skoznje. Zgrabi	me	strašna groza, dih mi	A
sem v svoji čumnati, oče	me	je stresal in mi ljubeznivo	A
mami. »Kaj si sanjal?«	me	je vprašala tako nenadoma	A
seveda nisem povedal, ker	me	je prej stisnilo v grlu	A
No, no, potolaži se!«	me	je bodrilno počohala po	A
svoj sklep. »Ne, ne!«	me	je zadržala.	A
in njegovo klopotanje	me	je obtoževalo.Nič ni pomagalo	A
in tudi možak; klopotec	me	je tako vznemirjal, da	A
srečnega konca.« »Potem	me	pa h koncu pokličite,	A
rekel macesen. »V živo si	me	zadel, lub si mi odkrehnil	A
odvrnil macesen. »Če	me	nimaš rad, zakaj pa rineš	A
rekla jelka. »In zakaj	me	v viharju braniš s svojimi	A
notranjega duševnega dela«	me	je vročega in soparnega	A
težko telo in odletela. Ko	me	je zagledala, se je zakadila	A
nisem arestant. V želodcu	me	žge in zgaga me peče.	A
želodcu me žge in zgaga	me	peče.In če kaj bleknem	A
Stopil je k mojemu oknu in	me	prosil za cigaretni papirček	A
stiskal k materi, ker	me	je bilo strah teme, ki	A
eno teh smrti zapišem,	me	je še zmerom strah.	A
ravno za božič. - Da	me	razveseli, - je mrmrala	A
postajale svinec. - Bog	me	hoče kaznovati, ker sem	A
črno gozdno zemljo, so	me	mlaji cvetočih medvejk	A
pred zoro. Pravzaprav	me	je zbudila mama, ker sem	A
ječal. Sanjal sem, da so	me	lovili fašisti.To pa ni	A
streli. V poznem mraku	me	je poiskal Kidričev kurir	A
bliskovito premišljal, zakaj	me	kliče.»Aha,« sem se domislil	A
bil res tako majhen!«	me	je prešinilo. Toda te	A
prešinilo. Toda te misli	me	je bilo tako sram, da	A
videl. In v tistem hipu	me	je zapekla vest, ker nisem	A
sem bolan!« pravi. »Vse	me	veže, vse me stiska!Moram	A
pravi. »Vse me veže, vse	me	stiska!Moram!«	A
godrnjal Ludvik. »Samo da	me	bo zdaj moril s tem svojim	A
ne bojim. V vojsko so	me	vrgli komaj sedemnajstletnega	A
si mislim: čez grem. Če	me	ujamejo; naj.Bo vsaj konec	A
\/ . / Kadar	me	obiščejo prazne in votle	A
večkrat zaletelo vame,	me	podrlo na tla in mirne	A
Marušič nagnil k meni in	me	poprosil za cigareto.	A
imel nekaj denarja; oče	me	je bil prišel obiskat	A
poslovili. Zaprli so	me	v celico, kjer je bil	A
zavrtela krog mene. Slabost	me	je obšla.Naslonil sem	A
Sport«. Polastilo se	me	je neko čudno občutje	A
obsodbe. Kako je to, da	me	Bog ne kaznuje, sem se	A
navadnega ogorka. In Bog	me	ne kaznuje.Kaj sem tako	A
Stražnik je prišel in	me	je ponovno opomnil. Legel	A
Štirinajst dni kasneje so	me	prepeljali v Gorico.	A
Gorico. Star ječar, ki	me	je ob vstopu v ječo preiskal	A
ravnodušen, kajti ječar	me	je razdraženo pogledal	A
kakšen strup«, je dejal in	me	ošinil s prodirnim pogledom	A
roko nad njim. Ječar pa	me	je samo prezirljivo pogledal	A
razpoloženje policiji, ki	me	je vlačila od konfinacijske	A
razbojniki«. Končno so	me	vendar izpustili - in	A
kajti pričakoval sem, da	me	bo teta najprej vprašala	A
ker ni bil priden, ker	me	ni ubogal in ker ni molil	A
stezi, kajti drugače bi	me	oplazile po obrazu.Stopil	A
teta. Njene besede so	me	neprijetno dirnile, toda	A
»Tako ...« Spreletelo	me	je, ker sem zaslutil,	A
/ . \/ . / Razumela	me	je.Takoj je spremenila	A
besedici »nas« in »vse « ter	me	pomenljivo pogledala,	A
naš «. Niti pogledala	me	ni, pač pa se je kar zaletela	A
nisem mogla. Kar tukajle	me	je kljuvalo,« je rekla	A
se ozreti. In premeril	me	je že tako, da sem šla	A
najprej zganil veke ter	me	nato premeril in spregovoril	A
veselo zavzela teta ter	me	naravnost pogledala.»Saj	A
« sem vprašal, ker so	me	zanimali ti vaški mogotci	A
svetnikov in že takrat	me	je jezilo.« »Saj	A
mimo kolen. ‘V zemljo	me	vleče,’ je govoril.Saj	A
z občutkom. Saj	me	razumeš?« je vprašala	A
« je rekla počasi ter	me	pogledala samo izpod čela	A
se je upiral. ‘Nikoli	me	te noge ne bodo več prinesle	A
spremenjenim glasom ter	me	pogledala. Spomnil	A
s pogledom. Še danes	me	zazebe.Ni mi zaupal.	A
verjameš!« je rekla in	me	naravnost pogledala s	A
KOSMAČ . / . \/ . / Dobro	me	je pretresel ...Obrekar	A
pravim. - Nič, pravi,	me	prime za roko in me vleče	A
pravi, me prime za roko in	me	vleče v sobo, kakor me	A
me vleče v sobo, kakor	me	je včasih vlačila gledat	A
- Tudi! ... In gledal	me	je že tako, da sem mu	A
našega očeta. Previdno	me	je ošinila z bežnim pogledom	A
prihajajoči veter. Dolina	me	je objela; bil sem spet	A
teta, se okrenila ter	me	tako prodirno pogledala	A
je bilo tako čudno, da	me	je nekaj kar grabilo tu	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  3.101 3.201 3.301 3.401 3.501 3.601 3.701 3.801 3.901 4.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani