me (3.801-3.900)

zagorel od sonca. Gledal	me	je nekako v zadregi, vendar	A
« Misli in čustva so	me	vznemirila, a vendar sem	A
nevznemirljivi mir domačije, ki	me	je že sinoči objel v prazni	A
objel v prazni izbi in	me	pomiril.Tako se najbrž	A
imena nisem zagledal. To	me	je tako vznejevoljilo	A
plavi kiti na prsi in	me	s svojimi modrimi očmi	A
včasih umaknil pogled. To	me	je jezilo.In ona je podzavestn	A
podzavestno čutila, da	me	to jezi, ker je obzirno	A
levi ličnici. Gledala	me	je z velikimi, modrimi	A
rahle otožnosti. Gledala	me	je naravnost, tako naravnost	A
je bliže in bliže ter	me	hkrati vlekla vase.Tesneje	A
vase. Tesneje in tesneje	me	je objemala ter me prevzemala	A
tesneje me je objemala ter	me	prevzemala. V mojem srcu	A
bliskovito kopnela leta, da	me	je v prsih stisnila tista	A
domačo streho. Ne, ni	me	bilo več!Pri oknu je zdaj	A
skrbeh zame ? ... Zakaj	me	vsi tako čudno gledate	A
- Saj! Toda zakaj	me	imate tako čudno radi	A
ob vodi sem šel, in ker	me	je zaneslo do Preseke	A
In vse samo zato, da bi	me	vščipnil zaradi poba,	A
mi očitaš, v resnici pa	me	je Ludvik poslal. ‘Pojdi	A
prosojne kodrčke. - Pusti	me	pri miru! -je zagodrnjal	A
mrko rekel pob. - Zdaj	me	boš pustila pri miru,	A
zemljo. Pa tudi v pekel	me	ne mika, čeprav bi se	A
ne mika, čeprav bi se	me	peklenščki ustrašili,	A
ne jem prav zato, ker	me	preveč skomina po zobeh	A
Bežimo, tecimo! Takoj	me	bo vprašala, če sem bil	A
komolce in se začudil, zakaj	me	oče ni zbudil s požirkom	A
da je mami odleglo, so	me	uspavali.Zaprl sem oči	A
spet zadremal, pa sta	me	začela vznemirjati tista	A
bi se bil odmaknil, pa	me	je bilo sram, ker sem	A
star? - je vprašala in	me	premerila. - Sedemna	A
lase s čela. - Ali se	me	bojiš? -se je zasmejala	A
mulast! - je dodala in	me	s travo poščegetala pod	A
travo na travniku! - Ali	me	nisi takoj spoznala?	A
vprašal. In tisti hip	me	je prešinilo, da sem res	A
ljubeznivo rekla Brika in	me	odslovila z obema rokama	A
zamrmral in se obrnil, ker	me	je bilo sram v dno duše	A
sram v dno duše, a česa	me	je bilo sram, nisem vedel	A
hodil hitro, kolikor so	me	le nesle utrujene noge	A
jih nisem vrgel. Bilo	me	je celo tako sram, da	A
nesti domov. Vprašali	me	bodo, kje sem jih dobil	A
se previdno ozrl, da	me	kdo ne bi videl z drugega	A
In ko sem to opravil,	me	je bilo šele resnično	A
neprijetni, zoprni občutek	me	je zdaj znova mučil.Obrnil	A
čeljusti, sem si očital, da	me	mamina smrt ni vsega prevzela	A
prevzela, zakaj če bi	me	res prevzela, ne bi ne	A
Odgovora ni bilo, pač pa	me	je zgrabil nov očitek	A
primernih čevljev. Čeprav	me	je takrat, posebno pa	A
odtrgalo od mojega srca, da	me	je kar vrglo naprej.Z	A
mojega srca, hkrati pa se	me	je začel polaščati čuden	A
poznal. Zdramili so	me	pritajeni koraki.Zdrznil	A
ostal pri meni. Prav tako	me	je motila tudi Kadetka	A
držala za roko, kakor bi se	me	bala, umaknil na hišni	A
bi se mar praskal, če	me	ne bi srbelo?A?	A
pravi, kakor hitro sedem,	me	vse srbi. - Zakaj	A
Vse ve! - He, he, pa si	me	spravila v kozji rog!	A
vam to povedala! ... Saj	me	že tako in tako tepe,	A
Mhm ... Vsako nedeljo so	me	pri cerkvi fantje spraševali	A
hud,’ sem rekel, čeprav	me	je stisnilo pri srcu.	A
ležala vsa spehana in	me	čudno gledala.‘Ti, ali	A
sem rekel. ‘Pa zakaj si	me	vzel?’je vprašala.	A
pa ne mene. Le zakaj si	me	vzel!Saj si vedel, da	A
‘Kako?’	me	je premerila. ‘Potem me	A
je premerila. ‘Potem	me	pa nimaš rad?’ -‘Prav	A
Hudobna sem! Ti	me	imaš tako rad, jaz pa	A
Strašen si! Če	me	ne bi imel rad, ne bi	A
tako trpela! Reci, da	me	nimaš rad!’ - ‘Saj te	A
mesarju pojdeš... No, nikar	me	ne glej tako debelo!Taka	A
grobu, sem mislil, da	me	bo konec ... Še huje pa	A
burno utripalo, ker se	me	je spet polastil tisti	A
kar tako, - je rekla in	me	pogledala z velikimi modrimi	A
bregu. Karabinjerji so	me	bili že večkrat obiskali	A
planoti! - je dodal tiše in	me	ošvrknil s pogledom, ki	A
slovenskih dijakov in da	me	bodo zasliševali o tem	A
razdrto posteljo in žimnico,	me	je kar nenadoma prešinilo	A
bi bila še živa in bi	me	zdaj videla uklenjenega	A
- Ne, ne! - sta	me	prekinila karabinjerja	A
A samo za hip. Takoj	me	je spet stisnilo pri srcu	A
se že na Preseki. Ko so	me	zagledali, so obstali	A
bo, - sem rekel, ko sta	me	karabinjerja gnala mimo	A
ni. Karabinjerja sta	me	pahnila naprej.	A
je držala za kite ter	me	gledala z žalostjo in	A
in ponosom. - Nikar	me	tako ne glej! -sem se	A
dneh hladno in temačno,	me	je zgrabila za roko in	A
proseče rekla: - Primi	me,	ker se bojim!	A
je zmignila z rameni in	me	vlekla za rokav.	A
kadetov grob. In to	me	je še bolj motilo, ker	A
vrgla kiti na hrbet,	me	pogledala naravnost v	A
- Oh, saj bova šla! -	me	je zavrnila s pravo žensko	A
- Ti? -	me	je pocukala za rokav.	A
je globoko vzdihnila in	me	spet pocukala za rokav	A
najbolj nepravem času. Tako	me	je iznenadilo, da nisem	A
- Kaj je lepo? - Da	me	tako grdo zmerja, - je	A
proti hiši. - Počakaj	me!	-je spet zakričala Kadetka	A
zaupljivo vprašala in	me	pogledala naravnost v	A
res radi videli, da bi	me	spet zaprli?	A
glasom. Njeno vprašanje	me	je globoko prizadelo.	A
globoko prizadelo. Prizadelo	me	je tembolj, ker sem se	A
človeka. Da, da, kar glejta	me!	Takšen sem: lasje so se	A
Izpita nisem napravil, ker	me	je življenje prej vzelo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  3.301 3.401 3.501 3.601 3.701 3.801 3.901 4.001 4.101 4.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani