svit (1.318)

luč ni dneva luč; dahnilo solnce je ta zračni	svit,	da bil bi bakljenosec tvoj ponoči in svetil	A
zapiše potem moje ime, ako se mi delo posreči;	svit	velikega Bonifacija bode obseval mojo glavo	A
znal. A čudno prinesó mu vsi novíco, Ko síne	svit:	»Sinóč umrl je nagle smrti sósed, Mejáš naš	A
Zdrobila okóve je težke In plánila zopet na	svit!	« »Bogóvi zbog nje že jezé se, Do vrha je vskípel	A
jesenjo se mi duša sklada! Odeva črni mrak mi	svit	v očeh. Proč, proč je hrepenenja doba mlada	A
sobo in poleti lahkà med živi svet, pod sončni	svit	in srcem mladozornim vence pleti! O zénica življenj	A
samotno Srce samotno, ne ugibaj, kdaj sreče	svit	se ti odgrne! Nikar te prazen up ne zibaj, da	A
mar? Ah, kresnica sem samo, ki izžarja medel	svit.	Z medlim svitom je oblit zemlje del za dobro	A
skoz okence odprto. Glej, nebeških zvezdic	svit,	čuj, sapic šepetanje... Kaj zvezdé, kaj sapice	A
sanja. . /\ .. stran 66 . \/ Vsaj eden njenih	svit	oči, vsaj eden vzdih nje grudi da videl bi,	A
vse zemljé zvonovi. Kakor sončni žar cvetice	svit	oči pijè mu duša, glas izvoljene device kot	A
čarovnice čez temne krove, goré, vodé in mirni	svit	jezer. In potlej švigajo v poljanski mir z rogaške	A
nasmehljala vitezu se deva, ljubko pozdravljala	svit	je dneva. Šla je z njim iz grada po vsem širnem	A
je roža, ki jo lahni zefirček, ki jo sončni	svit	boža, samo pisan metulj, samo cvetje obkroža	A
branít′; še men′ oči odpiraj, mi gledat′ daj njih	svit!	Obešajo glavíce, ni rožam mar cvetét′; molčijo	A
ljubít′; oči mi saj odpiraj, mi gledat′ daj njih	svit!	Kam?	A
Odprlo bo nebo po sodnem dnevi se zvóljenim,	svit	glorje nezrečeni, vso srečo bodo vidli pogubljeni	A
pod težkim jarmam sini Slave, le tujcam sreče	svit	se v Kranji žari, ošabno nós′jo tí pokonci gláve	A
skorej tákrat reva; kak sem želela v noči ti	svit	dneva! En dan sem prašat šla po vojske sreči	A
mavrica na bledo Bogomilo lepote svoje čisti	svit	izlije, nebeški zor obda obličje milo; jok,	A
žárki vnéti táko svéti -- tvój poglèd. Kó	svit	lúnin v tíhi nóči skrívno v tèmi je razpét	A
mi je vmorjeno koprneče, ljubezni zadnji	svit	ga še obseva, -- stoji na robu groba svoje	A
hladnem mu vetru vihrájo; na nebu síje lune	svit	ledéni, zvezde blesteče migljájo. Pod lípo	A
... A prej, ko	svit	ljubezni v očéh ti je sijál, in prej,	A
Ustvaril zvezde, luno, ti solncu dal si žarni	svit!	Po krasnem vsem je stvarstvu ljubezni	A
pa kdo zató bi žalovàl če spet je sreče	svit	ugasnil ki v žalosti je noči vstal?	A
solzá, le kedàj še v njem zasíje rosni	svit	gorjá. Trudno že je srce moje, trudno	A
sladkem snù. Jutránjega mira skrivnostni	svit	na valih zelenih je razlít. Kdo vé,	A
stran 54 . / Vzduh opojen, težák; bledih luči	svit	na obrazih mrjè osinelih; v teh pogledih	A
da več ne vidi te okó? Bojiš se li, da sonca	svit,	ko po vrtéh krasnó razlit na temnih rožah	A
3 Vzduh opójen, težák; bledih luči	svit	na obrazih mrjè osinélih; v teh pogledih	A
bleščečem belem srebru zadrhtel je lunin	svit	... Ah, kedàr ugasne sonce, sonce sreče	A
12 2. SVITANJE 15 JUTRO (MRTVAŠKI PLES) 16	SVIT	19 3.ODISEJADA 25 FIČFIRIČ 26 MODERNI ČLOVEK	A
rušo! Tvoj Črni Vran . / . / stran 19 . /	SVIT	Povsod tropi plazečih, kričečih, grozečih pošasti	A
. / stran 10 . / V tihem polju Že zadnji	svit	gre čez goro in čez vršine, še zadnjič sonce	A
kaj višnja ji namenja moč. Na valih lunin	svit	trepeče, trepeče v deklici srce, želeče pa in	A
cvetice prostrt širok mrtvaški prt, ta mrzli	svit	odgnal je ptice, kjer še je v cvetju gaj in	A
po udih razlita, na posteljo sončni poseva mu	svit	in tudi v možganih ‒ mu svita. A čuj!	A
razprostre se hitra tma. In ponoči zvezdic	svit	pravi mi nekdanje čase in bridkost mi hujša	A
migajo.« O tačàs so res bleščele, njih prijazni	svit	je preč; ko tačàs, takó vesele nikdar mi ne	A
si podoba srcá; v tebi odseva vsakega dneva	svit	se mi ali tema. Spremenjeno srce Kaj ptici	A
božanski dar. Kruh so mi ponujali na pot, dela se	svit.	Pod pazduho ga nosim, grem v klet, kjer izvir	A
Skozi odprto podstrešje prihaja srebrni nevihtni	svit.	Na zidu mistično svetli refleks.	A
Včasih se med ranjene skale tiho razlije zlati	svit	jutranje zarje ‒ šel bi dalje, pa že čutiš,	A
besedo od srca, da bo v njej mirna luč in topel	svit	zame, ki tavam okrog ubit, ubit. Joj!	A
podzavestno, srce mi zaihtelo polbolestno in sonca	svit	je žalostno sijal. A le trenutek in potem sem	A
zgodaj vstali, hitro kose naklepali, se je storil	svit,	so pa šli kosit, zvečer pa sladko vince pit	A
Le vstani in pa pojd′ kosit, ker se že dela	svit.	« Škrjanček poje, žvrgoli, ker tebe, kmetič,	A
šmarnica ličece krasi, slovensko dekle! Svetla ko	svit	neba plamena utrinjata v tvojih očeh se, slovensko	A
koso, kaj si nabrusil bo, v jutro pa, ko je	svit,	grejo kosit. Prepelička se oglasi v pšenički	A
jablana se, raj slaveča. Predicam dneva je nov	svit	zagorel. Je rešta mesecev oplenjena.	A
pot skozi meglo in drsi iz doline. A ko sine	svit,	je še zmeraj na istem mestu, utrujena in tiha	A
dvigovali lasje na glavi. Zunaj se je bliščal prvi	svit,	ko sta sama momljala med razbitimi vrči, med	A
lica ji žarijo, ena luč žari na nebu, ta žarje	svit	v višavah... poje, sliši svoj glas, kako poje	A
dolino, ko je cerkvena okna obarval prvi jutranji	svit,	ko se je srebrna Mesečeva luč že zlivala z zlato	A
prebujanje gozda, mokro dihanje jutranje trave,	svit	sončne svetlobe, ki je z rezom ločevala zamolklo	A
proti meni in hoče nekaj reči. Naenkrat stopi v	svit	in svetlobo žarometov in naenkrat ima obraz	A
1.	Svit	prvega neona. Temne postave na pločniku	A
prenesejo, zato gredo ven samo takrat, ko se	svit	prvega neona razlije čez pločnike.Kako zaživijo	A
daleč zadaj med njimi pa je videti majhen sij,	svit,	svaljkasto svetlobo, ki se ji ne more upreti	A
bali letal!? Še pred sončnim vzhodom, ko je	svit	toliko osvetlil pokrajino, da so lahko jasno	A
meglo, ki je ni mogel predreti nobene zvezde	svit.	Vse temno, vse mirno, kakor smrt.	A
mnogo strašnejši nego podnevi. Kamor je blisnil	svit	plapolajoče baklje, povsod so se pokazala iz	A
baš izza cerkve sv. Cvetoslava in je bil njen	svit	od butalskega vina rdečkast in je obdajal stolp	A
solnce utone za daljnim horizontom, ko se dneva	svit	umakne mraku in noč razprostre svoja temna krila	A
razmišljanju je zazevala pred njim široka jasa.	Svit	ognjev je segel prav do roba gozda.Sunkoma se	A
posvetila prvi hip ta misel. Ali polagoma se je njen	svit	izgubljal.Zakaj iz srca je zagorela druga luč	A
da je bil prek okna, ki je že prepuščalo prvi	svit,	neslišno zdrknil zastor. In jutro se je začelo	A
stebelcih in listih viseče kapljice, ki jih je	svit	pravkar vzšlega sonca spremenil v blesteče bisere	A
vihre strašna moč?« »Ko je zablisnil jutra prvi	svit,	je zarja naše pesmi prebudila	A
svetilko iz žepa in posveti predse. Njen slabotni	svit	mu razkrije več razmetanih zabojev, za njimi	A
Laški napad? Zares, prvi	svit	je na nebu, najprimernejši čas ...!Kmalu kriki	A
morje sveti, z morjem nebo in bregovi - ali ta	svit	je vedno bledejši. Kaj mi ni prišlo na misel	A
sonce. Na materinem obrazu je odseval to nebeški	svit.	Iztegnila je roko in je pokazala na cerkev.	A
devojk, v mesečini bde na straži, a v jutranji	svit	zarezgeta konjica in junaki zdirjajo v božji	A
zavleče z vrvjo v stran in potegne naslednjega v	svit	ognja. Od Herbartovega šatora pride služabnik	A
brezdanjosti ... Glej, vendar: iz dalje blisne	svit,	in drugi šine iz temine in tretji svit zaplemeni	A
blisne svit, in drugi šine iz temine in tretji	svit	zaplemeni, četrti švigne iz globine, dalje,	A
a bdeče oči straž prodirajo v noč, prežeč na	svit	polumeseca ... Herbart se znova pogrezne v sen	A
Banjaluke je ukanjen! Križ vihra na praporu, odbija	svit	polumeseca na grebenu.Le hip si zro sovražni	A
skozi tiho noč proti kranjski meji. Jutranji	svit	presune kranjsko deželo, ko kane nanjo kri njenega	A
kotu ob zdiču je stala nerodna zibel. Droben	svit	zadnjega dne je gledal skozi malo okno v zibel	A
‒ Prvi bledi	svit	dne se je risal na oknih.Tedaj se je vikar dvignil	A
Rahlo je sklonjena in čita.	Svit	lojenke igra v njenem licu.Opojno sladek je	A
Zdajci se je ovedel. V sobo je padel medel	svit.	Ali iz jutra ali iz noči in neba, ki se je prevedril	A
ugibali, kaj ropota v golidi. Komaj je sinil prvi	svit	daljnega dne, so vstali gledat.Videli so ježa	A
Želela si je, da bi umrla. Zdajci jo je oslepil	svit	goreče plamenice.Videla je, da je vstopil sodnik	A
rosa nova, novo cvetje, nov bledeči in nemirni	svit	zvezde jutranjice, prvi prepelični klic, petelin	A
se je že začel delati dan. S Storžiča se je	svit	razlil čez vso dolino v takem razkošju, da lepšega	A
se je videla luknja, ki je močno motila zlati	svit	okrog sv. Device.Žganjarjeva Urša pa se je včasih	A
mestu. Blagor Ti, in privoščim Ti, da uživaš	svit	teh dni! Tudi jaz bi rada prišla, da bi se predvsem	A
zrla najčistejša duša med svet. Obdajal jo je	svit	devištva, in temu se ni mogel odtegniti nihče	A
kakor makov cvet. Iz oči pa je sijal govorniku	svit	navdušenja in ponosa.Tudi protonotarju se je	A
bil pristopil. Po bledem obrazu se ji razširi	svit	sreče, ki pa takoj zopet izgine.Opazivši goreče	A
dim visoko in na daleč. »Visoko, visoko sega	svit!	« je možanec pohvalil kres. »Da, nakvišku gre	A
vselej!« je pozdravil, ko je iz teme stopil v	svit	ognja in se je ples okoli kresa za trenutek	A
samostan, kaj menite, je vendar samostan ...	Svit	pojemajočega ognja je rahlo božal Polono, ki	A
Visoko je plapolal ogenj na skali. Njegov	svit	je odseval v vodi. Naokrog se je pa mračilo	A
nevarnost. Začivkali so ptiči, ki jih je prebudil	svit.	Navihanec je pa stal naslonjen ob mogočno deblo	A
odgrnjeni vhod je pa pogledal v kočo prvi jutranji	svit.	TEMNO JEZERO Jutranja zarja se je razlivala	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani