V nevarnosti življenje védet′ tvoje, zaprte vse do tebe videt′ póti, ni védlo kam se djati srce moje, tolažbe nisem najdla v taki zmoti. Obupala sem skorej tákrat reva; kak sem želela v noči ti svit dneva! En dan sem prašat šla po vojske sreči, al skozi se še ni sklenila z vami; učil ljudi je mož bogaboječi, duhovni mož, ki zdaj ga vidiš z nami: kako nas vstvaril vse je Bog narveči, kak greh prišel na svet je po Adámi, kak se je božji sin zato učlovečil, de bi otel naróde in osrečil.