Zemlja je zemlja, gre svojo pot. Samo meni, ki zdaj bolj zgodaj vstajam, je vse novo in lepo, rosa nova, novo cvetje, nov bledeči in nemirni svit zvezde jutranjice, prvi prepelični klic, petelin iz meglene doline.« Mimo telesnega neugodja ga je huje mučila taka duševna bolest, občutje strašne osamelosti in praznote.