ran (1.792)

Noč je že. O, vseh pet	ran	božjih, kakšno sramoto počenjaš! Torbarček	A
utešen, ozdravljen od vseh skrbi, krivic in	ran,	kako zemljan je varno spravljen, ko v smrti	A
ne bo mi žal. Dovolj je čelu gub, in srcu	ran	zadal, nikdar mi zadoščenja nikdar ni dal ‒	A
brezmejnim. In šel si morje pit ‒ bridkostnih	ran	zacelil nisi z žarkom blagodejnim, zagorel si	A
pozabil podobo njé. Al, ak ne znebiš se srčnih	ran,	nazaj spet pridi čez let′ in dan; mi v kloštru	A
spet dali bodo mir; al, ak ne znebiš se srčnih	ran,	nazaj spet pridi čez let′ in dan. Moj tretji	A
let′ in dan, na vojaki se znébil boš srčnih	ran.	” Se dolgo ugovarjal, branil je, ni ubranil se	A
pokopan, ki pel v tak milih glasih je od ljubezni	ran,	pel v tak slovečih pesmah čast lepe deklice	A
stvaríle, pozabi koj nesreč prestanih škode, in	ran,	ki so se komej zacelile, dokler, de smo brez	A
vabi med kanonov grom, kaj plačilo bo vročine,	ran	in žeje, sam ne ve. Lej! tak pevec teh gazelic	A
magistrale, glasil se ′z njega, ko ne bo več mene,	ran	mojih bo spomin in tvoje hvale. Ran mojih bo	A
spomin in tvoje hvale. . / . / stran 117 . /	Ran	mojih bo spomin in tvoje hvale Ran mojih bo	A
117 . / Ran mojih bo spomin in tvoje hvale	Ran	mojih bo spomin in tvoje hvale glasil Slovencam	A
storiti tega ne, kar boš želela! Al zmisli	ran,	ki jih Valjhuna meči so stórili, in pšic njegovih	A
četudi si navdan s srčnostjo léva. Iz druzih	ran	ti na uhó odméva: kakó pekó ljubezni vroči	A
zasije dan, življenje mlado vrè iz starih	ran	in iz trohnobe se rodí vstajenje. V	A
Ne jokaj, da ti žalovanje Še huje ne razname	ran!	Kaj ne?	A
serce tu mi čuti, Da huje ne raznamem starih	ran;	Obup zagrinja v tamne me peruti, Da nam posije	A
zeleno polje tja v samotno senožet, da pozabim	ran,	ki seka jih v srce krivični svet S hrupne ceste	A
neznan, na licih tožnih se pozna le sled solzá in	ran.	To pač je siromakov rod, molčé je zunaj stal	A
čez bojno ravan, ti čuvaj ljubljênca udarcev,	ran.	Ti skrhaj nad njim preteče jeklenke, odvrni	A
Sinoči junak krepák je bil vsak, prepoln je zdaj	ran,	sinoči cvetán, sinoči močán, zdaj bo pokopan	A
ljubezen sem nekdanjo v jamo djal s spominom	ran,	kamen sem zavalil nanjo, da je ne pusti na dan	A
Vstanejo nekdanje sanje in spomin skelečih	ran;	moč ljubezni se nekdanje spet prikaže mi na	A
Ko da ljudje imajo po belih čelih vse polno	ran,	da jim lije kri čez belino teles v ozkih trakovih	A
k tebi tožen roko prožim, iščem leka svojih	ran.	Vse na svetu mirno spava, vse na svetu zdaj	A
si obrne, in on izgine z njo za vekomaj, prek	ran,	le praske še lahko mi vrne. Zalučala najraje	A
požar le stežka se razvije! Piha preko prask in	ran,	a kljub temu me še skelijo, včasih pa preneha	A
nebesa, tako prinesli v dom peskovnikov pozlato	ran	in cvetnega uljesa. Metulj me ljubi, kot da	A
In kdo se iz naročja vse nasmiha! Pozlato	ran	in cvetnega uljesa bom v pehar kakor kruh in	A
on zaklical na pomoč!? Oproda pride mojih	ran	pogledat, ima me kot za črno služinčad. Na rob	A
Otroku pa dajte ime Dizma!« »Za pet Kriščevih	ran!	Kakšno ime!	A
naj se mi pomladi srce, ki je dobilo že toliko	ran	in prask, da se komaj še vkup drži kakor počen	A
spoznavati naše sodobne sinove, ki sekajo iz	ran	današnjega časa, ki odkrivajo današnjo družbo	A
v Trst, mlahava, histerična, polna želodčnih	ran,	razburljivih nočnih prividov in drugih grenkob	A
že čas, da si mož in da ne razkazuješ svojih	ran?	In naposled, ali ni to sebičnost?	A
njegovo drobno, njegovo nežno telo je polno	ran,	polno pravih lukenj, iz katerih brizga kri,	A
še prej pa so mu napravili po telesu mnogo	ran,	da bi privabili mrčes in velike mravlje, ki	A
umazanijo; pljunke, gnoj, ki je tekel bolnikom iz	ran.	In vse to je obdržala v ustih toliko časa, dokler	A
velike živali in gledale vanj, neka kobila, polna	ran,	na katerih so sedeli roji muh, je prišla k njemu	A
človek daleč naokoli. Molče se dotika njihovih	ran	in jih obvezuje.Diha vonj prepotenih teles,	A
bila vtisnjena globoko v sneg in je imela poleg	ran	na glavi tudi številne poškodbe in vreznine	A
njiju še isto noč prijavil v bolnišnici zaradi	ran	na boku, prizadejanih od noža.Najprej je zatrjeval	A
je bil zlomljen, na levem mezincu je bilo več	ran,	leva roka je bila na hrbtu otečena, koža na	A
spreminjalo v kri ‒ kajti: čeprav mu je navrevala iz	ran	kakor iz obrezane trte, je imel še zmeraj dovolj	A
je potem ležal. Tudi kasneje si ni obvezal	ran.	Si tudi ni spral niti obliznil odgrnin.	A
olja in krvotvorne snovi, hormone za celjenje	ran	in za poglobitev dihanja, mimo tega zadržujejo	A
poklicali k sodnijski obravnavi kot zvedenca zaradi	ran,	ki so jih dobili jetniki pri prvi preiskavi	A
ali naj se ga razveseli ali ustraši. »Za sedem	ran	božjih, kako pa, da si ti prišel?« Tonček je	A
marsikomu pomagal, da se je iznebil zoprnih	ran.	Zato ni vest nikakor ne presenetljiva, ki so	A
kavarnah, celo s prižnic. Bratje, za sedem	ran	božjih, nikar tako! Drugod niso taki!	A
so tuji padarji kmalu izginili. Zdravljenja	ran	in drugih poškodb so se oprijeli umni domačini	A
»Pomagajte, gospod, pomagajte! Za pet	ran	‒ ovčico so mi ukradli!« »Ovčico!« se mi je	A
stopil za njim in ga prijel za roko: »Za pet	ran,	Martin, lepo te prosim, ne nori!I, kaj pa imaš	A
‒ ta Golob je bil priča razdejanja, groznih	ran	na travniku, ki je bil biser njegovega grunta	A
kot sedaj? Naj le pride taka revica in za pet	ran	prosi par litrov pšena.‚Ga ni in ga ni pri hiši	A
padali in z divjim krikom pulili strelice iz	ran.	Ali hipoma je bilo zmešnjavi konec.	A
sekire in logi bodo pili kri, ki bo tekla iz	ran,	zadanih od bratov. Ob tej misli se je zgrozil	A
vidiš, da te imamo radi? Zato te prosim za pet	ran	božjih, nikoli se ne ponižuj tam, kjer se ne	A
ležečemu Ulriku, kjer se loti pregleda njegovih	ran.	Večina ran k sreči ni nevarna, toda leva roka	A
kjer se loti pregleda njegovih ran. Večina	ran	k sreči ni nevarna, toda leva roka je zmečkana	A
leti; ves život ji je bil z ranami pokrit in iz	ran	je teklo neprestano. Tina, štirinajstletna	A
noge je imela čisto zvite in vsa je bila polna	ran.	Zaspimo in tema je bila...	A
prešerna mladost. Junak si bil, ki ne vidi svojih	ran;	in če jih vidi, jih ne občuti, se ne cmeri zaradi	A
zasije dan, življenje mlado vrè iz starih	ran	in iz trohnobe se rodí vstajenje.	A
odeje. Vzdiha ni bilo čuti od nikogar, grdih	ran	ni bilo, niti zoprno dišečih zdravil; in vse	A
vzdihovali po mladosti in kaj bi se jokali zaradi	ran,	ki so zaceljene?...	A
več njegove. Zategadelj ni več videl ”odprtih	ran“	in ni več mislil na zdravniški poklic; bil je	A
srce!« Marko ni slišal njenih besed, njenih	ran	ni videl in tudi pomislil ni nanje.Bledi gost	A
se skrival, kadar mi je kapala kri iz bolečih	ran	... In tisti čas sem vstal, poln sentimentalne	A
nje in tudi lica so bila opraskana. Ali svojih	ran	ni gledal Peter in jih tudi ni čutil.Zapazil	A
drugega, kakor da je dobil šestnajst smrtnih	ran.	Tinče je vzkliknil veselo: »Jej, Martin, kako	A
tako dalje, za božjo in pet krvavih Kristusovih	ran,	naj bi Vaše Veličanstvo ...«	A
Danijel pa ga je prehitel: »Za pet Kristusovih	ran,	molči, Mlačan!Saj se vendar ne daš zaklati,	A
gori Blegaš, kjer se bo častilo petero mojih	ran!	« V tem se je bila tudi mlajša zamekníla.	A
prinesem vina ali ne!« »Tako mi pet Kristusovih	ran,	prinesi ga, Marjanica!« moledoval je Ručigaj	A
In zagotavljam vam, sveti oče, tako mi svetih	ran	Kristovih in vseh bolečin njegove božje porodnice	A
pa za trpina, ki nosi na telesu svojem toliko	ran,	da jih niti Job ni toliko imel v najhujši svoji	A
In sam se je ustrelil!« »Za pet	ran	božjih, sam se je ustrelil!« In Urša se je takoj	A
se, oče, dokler ona ne pride in vam ne namaže	ran!	« »Saj res!« so prikimali vsi, Živka pa je stekla	A
postavila bokal vina in sela k Slabetu. »Za pet	ran	božjih, Jurko, pa ne, da bi spet kaj napletal	A
jezikom pobrisale klop, kamor sedejo!« »Za pet	ran	božjih, Francè ...« se je ustrašila.	A
Pljuskarica zaihtela in odrinila Ančko, »za pet	ran	božjih -.«Ni mogla odgovoriti, jok jo je posilil	A
Saj to bi mi bilo še najljubše.« »Za pet	ran	božjih, kaj pa bi tam?« »To bi me ne skrbelo	A
Kar mednje pojdem!« »Molči, za pet	ran	božjih, ne česnaj nikjer, če res kaj veš, sicer	A
hudič!« vpije Blaž, »satan rokovnjaški! ‒ Za pet	ran	‒‒ «	A
stvarile, pozabi koj nesreč prestanih škode in	ran,	ki so se komaj zacelile, dokler, da smo brez	A
da je tako storil, dasiravno sem ga za pet	ran	prosil, naj me v testamentu zaznamova.Ako bi	A
revica na svetu, Bog, ti mene potolaži za pet	ran	krvavih!« zapahnila vrata in podala se v kočo	A
življenja, to vas prosim na kolenih, za pet krvavih	ran	božjih!« govorila je stara ženica, povzdignila	A
vpili pred vežami in stali in zijali. »Za pet	ran	Kriščevih, botra, kaj je pa?« vprašala je mlada	A
prebrnil ga je po vozu in drugo jutro se je poln	ran	prebudil doma iz omedlevice. VII Kakor krolek	A
denarja na upanje. »Lepo vas prosim za pet	ran	božjih, dajte mi žita ali moke ali kar je.Gotovo	A
hudi ko osé.« . / . / stran 31 . / »Za pet	ran,	kaj nam je početi!« vzdihne Bojec.»Če bo mestni	A
bile dobro opomogle in se okrepile od strašnih	ran	sovražnih iz poprejšnjih let, ko je Turek na	A
stopil z žrebca h križu, poljubil bogcu vseh pet	ran,	mu izročil konje in sebe v varstvo, zajezdil	A
globok prepad. Od lakote in žeje in od strahu in	ran	bi bila umrla, če bi je ne bil rešil mlad pastir	A
»Zopet tepež! Za pet Kriščevih	ran,	pod zemljo me bo spravil,« vzdihne stari in	A
oderuhom, a se mu je nasmehnil grunt. Še teh dvoje	ran	zaceli in sem ti trdnjava, mu je prigovarjal	A
Jelenko, pojte tudi vi, pomagajte, za pet krvavih	ran	božjih, pomagaj, kdor je živ!Jaz se ne morem	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani