Ni svet tako mi ljub, bogat strupenega medu, po njem ne bo mi žal. Dovolj je čelu gub, in srcu ran zadal, nikdar mi zadoščenja nikdar ni dal ‒ miru. A ti prirode hram, mogočnolep, skrivnostnoblag, miru si v dušo lil, ko sem potrt in sam k nebesom roke vil, ko sem s solzami stopil čez tvoj zeleni prag.