Zmrzovaje na vežnem pragu, je točila solze, ki so ji zmrzovale na strhnelem licu, klicala zastonj v temo in sneg ime svojega edinega sina, obetaje, da mu hoče vse povedati. Burovž na zvezdnatem nebu je kazal že blizu jutra, ko je starka, vzdihovaje: »Ah, jaz revica, revica na svetu, Bog, ti mene potolaži za pet ran krvavih!« zapahnila vrata in podala se v kočo na posteljo. Noter do jutra so rožljaje roženkrančeve jagode skozi njene prste.