kelmorajn (71)

tam. Stara kronika o slovenskih romanjih v	Kelmorajn	(Köln am Rhein) poroča: »Blizu mesta z imenom	A
določa vsako naše dejanje. Šli bomo na pot, v	Kelmorajn,	kjer je Zlata skrinja s svetimi ostanki, in	A
ostanki, in splašene glave so se dvignile: v	Kelmorajn.	Tam je Zlata skrinja.	A
ki so tisoč let potovale iz Konstantinopla.	Kelmorajn	je na koncu sveta, Cahen še dlje, tukaj pred	A
srcih že pripravljali na sedmoletno romanje v	Kelmorajn,	ko se je začenjala tudi vojna s Prusi, ko se	A
rokah in spodrecanimi krili. Zadnje romanje v	Kelmorajn	mu je pripeljalo v škofijo rimsko vizitacijsko	A
da je prišel s Ptuja, da gre na romanje, v	Kelmorajn.	Poljanec je pomislil, da bi tudi sam šel, zakaj	A
domov in povedal Katarini, da gre tudi on v	Kelmorajn,	posestvo pa se naj zaradi njega pogrezne v nered	A
pogrezne v nered in gospodarsko pogubo. Če ne gre v	Kelmorajn,	pa se bo prijavil k Laudonu, Laudon je velik	A
Poljancu, ki bo pustil posestvo in potoval v	Kelmorajn,	celo tistemu samotnemu možu, ki sedi v kotu	A
ki sije v daljavi iz mesta s čudežnim imenom:	Kelmorajn.	Znano je, kaj bi ji rekla sestra: sama si si	A
bolezen, oni so najbolje vedeli, zakaj potujejo v	Kelmorajn,	da bodo na koncu, čisto na koncu svoje kelmorajnske	A
romarska, procesija se premakne, gremo, gremo v	Kelmorajn.	Premaknili so se na zemlji, z nogami, izruvali	A
zdaj samo še Simon Lovrenc, romar na poti v	Kelmorajn,	za ljudstvom, ki se je sedmo leto dvignilo in	A
ljudstvom, kakor je vse to nekoč že imel, na poti v	Kelmorajn	se bo vrnil tja, kjer je njegova duša že mirovala	A
pokrajine, k daljnemu cilju, ki se mu je reklo:	Kelmorajn.	Hodila je med ognji, Amalija se je zaustavljala	A
nekaj sivih las, čeprav je še mlad, ali potuje v	Kelmorajn?	veliko je moral doživeti, če ima že nekaj sivih	A
ki leži v lastni teži na vozu, potujočem v	Kelmorajn,	ampak od same koprneče ljubezni, ki me zaliva	A
naprej skozi jok in stok in škripanje z zobmi,	Kelmorajn	si bo treba trdo prislužiti, skozi blato in	A
tovariša za sabo, starejše ženske in stare ljudi, v	Kelmorajn	bo treba skozi molitev in kletev. Med dvema	A
moramo pomagati. Drugače nikoli ne pridemo v	Kelmorajn.	Moški ob drevesu se skuša dvigniti, spet	A
s hrbtom se upre, pritisne, gremo, gremo v	Kelmorajn,	voz se premakne, Magdalenko natovorijo nazaj	A
bilo tako hudo. O, je bilo, hudo, še je hudo,	Kelmorajn	je naenkrat zelo daleč, Bog še dlje, vojvoda	A
začele peti, nekdo je robantil, da bo videl tisti	Kelmorajn,	pa če hudiči spustijo še deset hudournikov po	A
poštenega in starega imena, romarka na sveti poti v	Kelmorajn,	stala sta tam, objeta, in luna, trdna na veke	A
podajali na daljna potovanja, v Kompostelo,	Kelmorajn	ali celo v Sveto deželo, da je Bog nekje daleč	A
v njenem smrdljivem podpodju, ali na poti v	Kelmorajn,	se bo spominjal njihove topline in svetlobe	A
veliko manj, kakor jih je videlo Kompostelo,	Kelmorajn	ali celo Sveto deželo.Učil sem jih, Katarina	A
in odšli domov, nismo vedeli, da bo treba v	Kelmorajn	plavati, je rekel mladenič iz te skupine, plavati	A
so samo še mesta nemških dežel in ravna pot v	Kelmorajn.	Prepeljal, je momljal Mihael v zadregi, vseh	A
- Šla boš naprej, v	Kelmorajn	k Zlati skrinji. -	A
je nalezljiv, je rekel, in sploh so romanja v	Kelmorajn	ogrožena, kajti na dunajskem dvoru ležijo pritožbe	A
kateri . / . / stran 239 . / se bojo vozili v	Kelmorajn,	veliki reki Ren, kjer na obeh straneh rasejo	A
bi plavala čez to pokrajino, skupaj z njim v	Kelmorajn	ali pa še dlje, čez morja v Indije, kjer je	A
njegovi nameni častni, da bosta skupaj potovala v	Kelmorajn	in nazaj na Kranjsko, kjer bosta skupaj stopila	A
je delo njegovih rok, veriga je namenjena v	Kelmorajn,	dva funta zlata sta v njej, funt srebra, zlatarsko	A
romarjev, ki so na božji poti v sveto mesto	Kelmorajn,	celo o nasilju nad duhovnim in posvečenim gospodom	A
Zdaj so vsak s svojimi mislimi na poti v	Kelmorajn,	s svojimi strahovi daleč od doma, s svojimi	A
Simon. Sem sholastik iz Ljubljane, na poti v	Kelmorajn,	tukaj prenočujem s svojo gospo, in nemudoma	A
nazadnje k življenju s Katarino, na poti v	Kelmorajn	in potem nekam na Dobravo ali v Ljubljano, s	A
Prečastiti nikomur ne more odsvetovati romanja v	Kelmorajn,	pa čeprav je on, oskrbnik na posestvu barona	A
vsi se na vseh koncih pripravljajo na vhod v	Kelmorajn,	tam je veriga, v katero je bil uklenjen sveti	A
ni izvedel, kako ji je ime, hčeri, ki gre v	Kelmorajn,	vgostilni se je dvignil hrup, v gostilni Kolovrat	A
ob odhodu iz Olimja, ob odhodu iz Družbe, ime	Kelmorajn	je zazvenelo kakor velik odprt prostor, skoraj	A
tja se je namenil in nič ga ne bo ustavilo: v	Kelmorajn.	Tam jo bo našel, Katarino.	A
romarica, ki se je odpravila k Zlati skrinji v	Kelmorajn,	pa se je namesto tega znašla v tvoji kletki	A
obljubljena za zmeraj. Z njim sva bila na poti v	Kelmorajn,	na poti domov na Dobravo, in tja bi tudi odšla	A
v onstranstvo, kdor hodi za Zlato skrinjo v	Kelmorajn,	to zlahka in dobro razume.Stale smo vojaške	A
ženska romarka, sama je povedala, da hoče v	Kelmorajn,	je Simona spreletela slutnja, slutnja do kosti	A
a ne na Kranjsko, Katarina je hotela videti	Kelmorajn,	videla ga bo. Tako pride zadnje jutro pred	A
vsi, ki so pri vigilijah in se odpravljajo v	Kelmorajn,	na nebeško ladjo. 48 Kelmorajn pa	A
nebeško ladjo. . / . / stran 443 . / 48	Kelmorajn	pa ni ladja na nebu, ni skrinja med oblaki,	A
plaz lepote, ki odpre dušo in oblije srce.	Kelmorajn,	ki ga Katarinine oči, lačne lepote, odpuščanja	A
počasnimi volovskimi vpregami spet odpravili,	Kelmorajn	so tramovi, kosi scefrane vrečevine, nekoč razpete	A
lopatice, pod nogami ugrezajoče se belkasto blato,	Kelmorajn	so vitli in škripci, ki nihajo v vetru, kolesa	A
modrih. Zapiše si delovni naslov »Romanje v	Kelmorajn«	, in zapiše prve stavke.In pri njih obstane.	A
kot mora kronist začeti: »Zadnje romanje v	Kelmorajn	bi se moralo začeti, kot običajno, 29. septembra	A
na hrastove ladje in se svečano zapeljali v	Kelmorajn,	kjer jih pričakujejo z velikimi častmi. Z	A
spomin s pripovedkami svojimi o »božji poti v	Kelmorajn«	; staremu možu se pač niti sanjalo ni, da bode	A
Vseeno je treba povedati: o slovenskih romanjih v	Kelmorajn	obstaja zelo dobra studija Jožeta Stabeja, ki	B
svet oziroma pot hrepenečih romarjev v nemški	Kelmorajn,	današnji Köln, tretji pa je »eksotični« svet	D
množičnih prizorov, legende in zgodbe na romanju v	Kelmorajn,	cel kup zgodovinskih podatkov.Kakšen je sploh	D
bolj katastrofalno od romana, saj se romarji v	Kelmorajn	(Köln) izgubijo in zapletejo v »blatu uničenja	D
romarji, razpetimi med »pravo« vero, ki jih vodi v	Kelmorajn,	in tradicionalnim praznoverjem, ki dopušča,	D
PA ŠE TO Romanje v	Kelmorajn	Mestni svet v Kölnu je naposled prižgal zeleno	D
je bila nekdaj, ko so Kölnu ob Renu rekli še	Kelmorajn,	priljubljeni cilj slovenskih (katoliških) romarjev	D
postavitvijo džamije, se utegne zgoditi, da bo	Kelmorajn	spet romarski kraj - a tokrat za muslimane.	D
podali dlje, za tiste čase prav daleč: v Rim, v »	Kelmorajn«	(Köln am Rhein), v Lurd in »Kompostelje« (Santiago	D
dom na Dobravi ter odide na veliko romanje v	Kelmorajn,	k Zlati skrinji, k smislu in sreči; jezuita	P
rekli Inomost, Frankfurtu Frankobrod, Kölnu	Kelmorajn,	Salzburgu Solnograd in Münchnu Monakovo. Sejem	P
naprej so se jim pridruževali tudi Slovenci. V	Kelmorajn	(Köln ob Renu) so romali v velikih skupinah	P

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani