nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Še ta popoldan, še danes do večera je treba zlesti čez gorski prelaz na drugo stran, čez sivo skalovje, kjer ležijo lehe snega, a kaj ko so nad njimi kopasti oblaki, spet se pripravlja k dežju. Blatni Mojzesse jezno prestopa sem in tja, vzklika, ukazuje, a romarska kolona se kljub temu le počasi vleče navzgor, konjem spodrsava na mokrem kamenju, kolesa vozov se vrtijo v prazno, starejši ljudje ne morejo nikamor več, voz z bolniki je ostal daleč zadaj, vozarji preklinjajo in se s hrbti upirajo ob robove vozov, dvigujejo kolesa, neka ženska glasno moli in kliče nebeško mater na pomoč, zadaj je nekdo sedel k drevesu in reče, da ne bo šel nikamor več, tu ostane, drugi rinejo naprej skozi jok in stok in škripanje z zobmi, Kelmorajn si bo treba trdo prislužiti, skozi blato in znoj, med riganjem mul, ki tako ugovarjajo batinam, ki padajo po njih, med prdenjem konj, ki trobentajo od silnega napora, da bi potegnili vozove iz blata, treba bo skozi napor, mokroto,
vleči bo treba bolnega tovariša za sabo, starejše ženske in stare ljudi, v Kelmorajn bo treba skozi molitev in kletev.
Med dvema spolzkima skalama, ki tičita v blatni močvirnati loki, se dokončno zagozdi vojvodski potovalni voz.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani