nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Je kos kamna, v katerega se je spremenilo materinsko mleko device Marije, je iver iz mize zadnje večerje, je kos biča, s katerim so rimski suroveži pretepali našega Gospoda, in so tudi Marijini lasje: crines beatae Mariae virginis. In to, vse skupaj povezano v neštete okraske sijajnih tkanin in dragih kamnov, ves ta Rajski vrt, to so vrata v onstranstvo, kdor hodi za Zlato skrinjo v Kelmorajn, to zlahka in dobro razume. Stale smo vojaške ženske in stali smo slovenski romarji, skupaj s patrom, ki nam je dovolil to čudo videti, v poltemi samostana križarskih vitezov, za okni je tekla široka voda, čez pokrajino nad strehami samostana in cerkve je legal večer, v prostoru je bilo tiho, nekateri so pokleknili in v sebi molili, gledali smo brez besed v to veliko in skrivnostno pokrajino relikviarija, v poltemi posuto z ostanki nekdaj živih ljudi, z rečmi, ki so po več kakor tisoč letih našle pot v ta skriti konec sveta iz Svete dežele, posuto z rečmi, ki
delujejo vsaka zase in vse hkrati, in nekdo je zaslutil pravi odgovor, pravo vprašanje, kajti ti ostanki sveta na pokrajini Rajskega vrta so delovali sem in tja, gledali so v nas, a hkrati na ono stran.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani