nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Od tega sveta bi bilo mogoče pobegniti v sen, ko bi mogel spati. A ni mogel, že dolgo je bil brez sna, brat Simon, nekoč pater Simon, zdaj samo še Simon Lovrenc, romar na poti v Kelmorajn, za ljudstvom, ki se je sedmo leto dvignilo in odšlo na daljno pot. Zjutraj, na gozdnem obronku bi bilo lepo zaspati, s pogledom na bele, zasnežene hribe v daljavi, v toploti bližnjega pomladanskega polja, v varstvu gozda za sabo, a vedel je, da sna ne bo, kakor ga ni bilo minulo noč, kakor ga ni bilo mnoge mnoge druge noči v njegovem življenju, nemara vse noči od takrat, ko so jih vkrcali na portugalsko ladjo in je noč za nočjo bruhal od morske bolezni, molil od obupa in v vročici preklinjal od jeze, ker je bilo treba oditi, ker je bilo treba vse v misijonih pustiti za seboj, ne samo zidove in ljudi in dobre Gvaraníje, tudi grobove svojih bratov v Jezusu, vse, vse svoje življenje, vse smrti svojih edinih bližnjih.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani