nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Ko je dež ponehal, je šel na pot, ponoči je hodil, vedel je, da ne bo spal, in ni hotel, kakor v samostanski celici, nobenega obupnega premišljevanja, nobene noči lebdenja med budnostjo in snom, hotel je, kar je zdaj imel: noč napora, premagovanja razdalje, prostora, obvladovanja pokrajine. O, znal je hoditi, hodil je od Candelarije do Asuncióna, od Posadasa do Loreta, po rdeči zemlji je znal hoditi in se veseliti božjega dne, kakor hodi zdaj za romarji, da zopet najde sen, da najde mir, ki mu ga je dajala rdeča zemlja v misijonih, glasovi ptic iz tamkajšnjih gozdov, petje koralov, glasovi bratov, petje indijanskih otrok, vse to bo našel med tem preprostim ljudstvom, kakor je vse to nekoč že imel, na poti v Kelmorajn se bo vrnil tja, kjer je njegova duša že mirovala, kjer sen, tudi če je na gozdnem obronku, sam od sebe leže na utrujene oči.
Ves dan je čez porenjska polja, čez Tržič in proti ljubeljskemu prelazu potoval s tovorniki, pod vasmi
na pobočjih hribov, ki so bile mirne in spokojno oprane po dežju, po noči, ki so jo zagrnile blatne vodne koprene, poslušal je njihove robate šale, hojanja, psovke in pokanje bičev po širokih konjskih zadnjicah, ki so od napora valile iz sebe okrogla govna, v gostilni je jedel mastno meso iz juhe in ga zalival s kislim vinom; konec je bilo lebdenja, nočnih molitev, čakanja na odhod v skrivnostne spalne in sanjske dežele.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani