nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Zdaj ni pomislila, kar bi pomislila še zjutraj, ali bo ona sploh kdaj šla porimski cesti v nebesa? Stala sta ob oknu, Simon Lovrenc, ubegli jezuit, in Poljančeva Katarina, poštenega in starega imena, romarka na sveti poti v Kelmorajn, stala sta tam, objeta, in luna, trdna na veke, je bila njuna zvesta priča na nebu.
13 O mrzla jutra v hiši prve preizkušnje, ko je stal v kapeli Frančiška Ksaverija pod oboki Jakobove cerkve v Ljubljani, ostal je tam po jutranjici, ko so premraženi sholarji iz kolegija že zdavnaj odšli, in včasih do prve ure pouka premišljeval, kakor so mu bili naročili, kakor je rektor naročil vsem tistim sholarjem, ki so se želeli pridružiti redu, o temna zimska jutra, ko so bile roke rdeče od mraza in noge otrple od stanja na mrzlem tlaku, o svetla spomladanska jutra, ko je svetloba skozi barvaste podobe na steklu oblivala najlepši oltar, kar jih je videl v Ljubljani in kar jih je sploh videl.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani