hlad (725)

pomislim, se mi res nekoliko smiliš, tovariš Jožef.	Hlad	je spodaj v veži, prepih skozi kosti. JOŽEF	A
Veliko sedite sami. Okrog vas je	hlad	in mrak, zabrisani ste, zamegljeni ...Je tako	A
njive, reke, hribi in gozdovi? Kje je zelenje,	hlad	od vode, veter z juga? (Zajame sape in se tiho	A
vodice so tu šepetale in cvetju in travi delale	hlad.	In v travi so cveli rumeni jeguljčki, poklanjali	A
poklona! Pa ni le vonja to, ne rezni zrak, ni	hlad	le, ni tema in ne tišina, kar vliva v moje prsi	A
Metod. Gorazd se vrže predenj, poljubi roke	hlad;	mrliču gleda v lice in plaka Velegrad. Trojni	A
Muro temna noč je pala, objel je griče rase	hlad.	V temo štrli nad reko skala, v temo kipi na	A
nad vali, in med stebli roj zlatic igra se;	hlad	prijeten lica ji poljublja. »Tu sedímo!« zaželi	A
ne bo!« Pod staro so ga lesko zasuli v groba	hlad,	zapisali na desko: On pil je liter rad. Pri	A
pravi. Kak lepó se rosa bliska, dókler jutra	hlad	ne mine! Komej sonce bolj pritiska, bo pregnana	A
ljubim. Ve že jutro, ve že poldne, ve že mračni	hlad	večera, tiho tožbo mojga bled′ga, vel′ga lica	A
hrepenečih src željé narslaji ogásil vse bo zémlje	hlad	zelene, al mesta ni nikjer, ni zvezde mile,	A
koncem ustnic sem lovila temno slast in svetli	hlad,	da sem do jutra pozabila tvoj tihi mir	A
odkleni mi, da bom lahko planila v tvoj	hlad	in se spustila v tvoj molk popoldanski,	A
/ tako blizu je stal, da me je stresel	hlad,	ki je hromil in žgal - tedaj se panter	A
SVAR�LO (SONET) V ”Večéra	hlad	vedrí mi duh nemíra, vrstíca slednja zdaj	A
pesmi svoje. Čudosladke pesmi sluša	hlad	večerni, o ljubezni, o bolesti neizmerni	A
gori, naj nikoli ne ugasne, naj prežene ves	hlad,	naj zaneti ognjeno pomlad! To je edino, kar	A
zajameš sapo kričečih stisk, in premineš. Tvoj	hlad	presiha jezera, sramoti ponosne gore, tvoja	A
dan za gorami se svita, in veje že jutranji	hlad,	v meglo še dežela zavita, in sanja še stari	A
lončevina, kot slak skelečih obujenk, kot lak lazura	hlad	in sla sivina. 15 RUŠA	A
nebu, se v njeno srčiko stekajo lunini žarki.	Hlad	je opojno topel, kot bi vsa vesoljska zrcala	A
Šepetanje je bilo dovoljeno.	Hlad	katedral je onemogočil vročična srca ‒ telo	A
Težak zrak loči bitja na žive in mrtve. Od vode	hlad,	s hribov veter, iz srca strah. Nemoč premikanja	A
góre solnce mi zahaja, Na zémljo pada rosni	hlad;	Sladák spomin mi v persih vstaja, Ljubó me hodi	A
/ . / stran 82 . / Mrtve oči Septembrski	hlad.	Jutro.	A
Zebe me.	Hlad	polzi v dno srca; dajte mi, dajte mi spanja	A
žlebu odteka. . / . / stran 125 . / Večerni	hlad	Večerni hlad in veter izza vrta ‒ ah, tam, blešči	A
/ . / stran 125 . / Večerni hlad Večerni	hlad	in veter izza vrta ‒ ah, tam, blešči se grad	A
malin dehtijo, ko dlan ob lice jih privije, si	hlad	dotika izborijo. Pogled mi vanjo preleti spominov	A
pokrajina težko sopla kakor njegove prsi. Smrtni	hlad	je legel na laze v hribih, na polja v ravnini	A
kuhinji je nema sedela ob malem oknu. Smrtni	hlad	je bil strupen plin, ki je legel na deteljo	A
oknom je bila mesečina gosta modra sopara, ki jo	hlad	zgoščuje. »Misliš, da kdo razčisti svoje dvome	A
hoté in preudarno legel v očetov vonj, ko v	hlad,	ki z gričev prihaja naravnost v zavese.Tržaški	A
gričev prihaja naravnost v zavese. Tržaški	hlad,	ki polzi zvečer rezek in slan, temen in zelenkast	A
šibja. Zunaj pa sta medtem jutranji mrak in	hlad,	da so izhodna vrata ozka odprtina črnega brezna	A
tisti aprilski zrak, in živo sem čutil, kakó mi	hlad	prodira skozi celice v notranjost. Seveda sem	A
a pred njegovim telesom je izginil poklicni	hlad,	saj sem mu nekoč skušal podaljšati življenje	A
razklala plasti, planino pa bo vsak čas zajel	hlad	brezdanje globeli, v katero se bo pogreznila	A
ne dopušča drugačne metode. Zakaj potem nemi	hlad	postrojenih vrst?Pa saj niso zbrane zavoljo	A
bi se mu moglo kaj zgoditi. A obenem se kakor	hlad	iz kleti sredi poletne vročine razliva vate	A
štirikotnik je postal za spoznanje bolj siv,	hlad	je bil še zmeraj rezek, a se je že pripravljal	A
taborišču zaveš praznine in ne veš, odkod smrtni	hlad.	Trepneš z vekami in se ozreš: sosed je na ležišču	A
Laurine gibe in zavoljo njih skoraj ne misli na	hlad,	ki se mu topi na jeziku. 4 Potem nad belimi	A
resni starosti so bili manj pretresljivi kot	hlad,	ki diha iz sogovornika. Vendar mu je njihova	A
In razumsko mu je bilo žal za ta nečloveški	hlad,	a nobene rešne poti ni bilo iz njega.To je dokončno	A
ovijala vilo, medtem ko je vel skozi tišino usoden	hlad?	Bil je ob vili, kakor da je ob viru zla, Lucianina	A
njihova moč in samo na videz je to nebrižen	hlad.	V resnici je to zadrega, ker so jim misli odpovedale	A
zarjavelih tečajih. Iz hrama je udaril prijeten	hlad,	prepojen z močnim vonjem po vinu in zatohlosti	A
jim leži v telesih, spreletava jih jutranji	hlad,	z ustnic pa si oblizujejo sladke spomine.	A
ker je ni mogel najti, je globoko zajel nočni	hlad	in vzdihnil iz vznemirjenega srca: - O donna	A
tihotapila iz hiše, da sta zunaj zajemala nočni	hlad	in se v širnem prostoru laže spuščala pod nebo	A
prelepi pozni uri pa je že drvela skozi nočni	hlad	kočija.Ko je švignila mimo Mežnarjeve hiše,	A
sovražno molčijo, da iz njihovega molka diha	hlad?	Ne, tukaj ni nekaj v redu!	A
vročina brnela v zraku in je bil v izbi prijeten	hlad,	je Zinka stopila k Vencu, mu položila roko na	A
tiho odprl vrata v zakristijo. Objel ga je	hlad,	srce se mu je kar tajalo od strahu.Stal je v	A
V knjižnico? Tisti prijazni	hlad.	Ne.Tam se preveč razgubi, spet bo bral kake	A
opoldanske sopare ni bilo tu notri, prijeten	hlad,	ki bistri um, poživlja kri.Partijskemu ideologu	A
steni v cementna . / . / stran 127 . / tla, v	hlad	se sesede telo, v vso zdrizasto svinjarijo v	A
16	Hlad,	neznosni udarci dežja.Ljudstvo preganja ubeglo	A
Daljnega, neznanega. Skušal je zaspati, toda	hlad	ga je stresal po vsem telesu.Neurje je zadušilo	A
Vlaga.	Hlad.	Neznosni udarci dežja.	A
moram, kakšne sanje, kaj je to? Srež na vejah,	hlad,	zima, bodikaste iglice dreves, teče, nekam teče	A
tukaj ob reki Isar, od katere je vel večerni	hlad	in so se na njeni gladini odbliskovali zadnji	A
a razumeti ne more: ni toplote, tukaj veje	hlad,	kdo bi se odločil za hlad, ne pa za toploto	A
toplote, tukaj veje hlad, kdo bi se odločil za	hlad,	ne pa za toploto, za angele so ljudje res strašni	A
335 . / sanja o Katarini, tu je hidravlični	hlad.	.. tudi Katarinin angel tu nima kaj iskati, tudi	A
sijanjem, od nje zdaj iz daljave prihaja polarni	hlad,	okrog njenega srca je mrzlo in temno kakor v	A
postelje, zvečer pa je tam kraljeval Katarinin	hlad	in molk; ni setrudil, da bi z besedo ali dotikom	A
odpotoval iz mesta. Spet jo je oblil tisti	hlad,	ki je v noči, ko se je dotaknila Skrinje, izginil	A
pokrižal se je in samodejno stopil proti oltarju.	Hlad	mu je zmrazil telo, pogled je začel zaznavati	A
Na Marsu. Vlažni	hlad	je vel s široke reke. Na tisti deški točki sredi	A
nekaj pojasnilo ali pomagalo razumeti. Leden	hlad	čuti v prsih in gluho tišino, ki mu pravi, da	A
ali je to tista krogla v svetnikovih rokah,	hlad	in tišina neke cerkve, svetloba v njenih oknih	A
preprosto in čutil, kako se mu telo cepi na	hlad	in vročino, na milino in trdoto, na drget in	A
Čutil je, kako se mu telo cepi na vročino in	hlad,	na krhkost in trdoto, na trepet in odrevenelost	A
si je prižgala zvezdic brez števila. Večerni	hlad	vabi ljudi iz zadahlih hiš; v gručah sedeč se	A
srcih ljubezen in usmiljenje zanje. Večerni	hlad	ga je predramil iz teh sanj in mu zbudil misel	A
Dotikala se me je sprva le toliko, da sem čutil	hlad,	ki jo je stresal tudi po telesu in jo grbal	A
vrsto stisnjenega, starega poslopja prijeten	hlad,	ki ga razstavljeni predmeti iz kamene dobe še	A
stebri in strop so vse letne čase bruhali iz sebe	hlad,	da so se dijaki bokali ko les v mrazu in so	A
je stiskala Tjaževa zadnjica, je izhlapevala	hlad,	ki ni spodbujal možganov do kake posebne dejavnosti	A
utrudil s hojo ali z delom. Stoprv jutranji	hlad	ga predrami, da se pokonci vzpne ter v poprejšnji	A
volja, ko je jahal po senčnati dolini. Svež	hlad	je vel iz vode in zelenja.V dnu zadi je že videl	A
k potoku. Do sem ni segalo solnce; osvežujoč	hlad	ju je obvel.Jovica je postal, se naslonil na	A
za pahljačo, visečo ob boku, ter si pahljala	hlad	v razžarjeno lice.Kazalo se je, da se zanima	A
izhladil svet in najbrž Vam je zopet škodoval	hlad.	Tudi meni je bilo žaltavo davi,« sem se ponudil	A
je porazilo novo grozno srečanje. Čutil sem	hlad	blede gostje: morda se je splazila mimo mene	A
storila pol pota, že sta ju zvabila senca in	hlad,	krenila sta v kraj in sedla, Segala sta v siti	A
toplo; le v širokih sencah se je šopiril še	hlad,	spomin na prebolelo zimo.Sveža travica, dobro	A
muh! Ali je prišla jesen, prišla sta dež in	hlad.	In so prišle muhe.	A
in jo usekal naprej po cesti v sveži jutranji	hlad	‒ mudilo se mu je v Trst! * Stanku se ni tako	A
ga v sanjah roparji in orožniki. Jutranji	hlad	ga je vzdramil.Počasi se je zavedel, kje je	A
planila je po stopnicah noter v mračni, vonjavi	hlad	božje hiše: iskat tolažbe, ki je drugod ni bilo	A
pustil sem ribe in slonel kar tako v oknu, dihal	hlad	in dremal.Kar me je vzdramil krik in šum, prihajal	A
mrzel veter po goličavi. Všeč mu je bil tak	hlad.	Toda nenadni veter je svojo moč pridodajal in	A
ob cesti zadosti sijajno ozaljšana. Pomladni	hlad	je dihnil z vlažnimi vetrovi od morjá, Kapljice	A
glavo pod Iztokov meč?« Ko je legal večerni	hlad	na Bizanc, so jezdili trije odposlanci skozi	A
je počivala na belem kamnu in pila iz njega	hlad,	ki je skrit v gosti senci kljuboval dnevni vročini	A
mokroto. Njenemu razgretemu telesu pa je ugajal	hlad,	dramil jo je in čedalje krepkeje je napenjala	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani