nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Gledala je tudi v Njeno obličje, ave, gratia plena, Dominus tecum, z menoj ga ni, z menoj ni nikogar več, tam v sobi jo čaka krvavi ženin, to mu je tudi rekla, neko noč, ko sta ležala in gledala v strop: krvav ženin si mi.
Tudi s Simonom ni bilo nikogar več, vsak dan je bil dlje časa zdoma, če se sme reči dom tisti hladni sobi nad gostilniško jedilnico, sobi, kjer je čez dan zevala praznost nepostlane in neogrete postelje, zvečer pa je tam kraljeval Katarinin hlad in molk; ni setrudil, da bi z besedo ali dotikom ogrel ta prostor, ni ji mogel pomagati, krvavi ženin, kako, ko pa še sebi ni mogel. Vsak dan je hodil po Marzellenstrasse in gledal v vrata, ki so se odpirala in zapirala za profesi, sholastiki, koadjutorji in novici, ki so hodili skoznja, prepoznal je prefekta po hoji in načinu, kako je govoril z nekim nerodnim mladim kmetičem, takšnim, kot je bil nekoč sam, sin turjaškega podložnika.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani