nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Na akademiji za topniške častnike v Dunajskem Novem mestu takih lepih in poučnih zgodb niso brali. Matematika, geometrija, inženirske vede, hidravlika in artilerijska ataka, take so bile njihove učenosti, o takih stvareh sanja smrčeči človek na postelji: forsira neko ledenomrzlo reko, topovi mu tonejo v močvirje, on tolče po glavah vojakov, da bi jih potegnili ven, razporediti jih mora v atako, kakor jih je znal na poligonu, tu pa ni mogoče, zima je, kdo si je izbral čas za bitko v taki mrzli zimi? pozimi vojska počiva, gnezdi med ovčjimi kožami, kirasirska konjenica je že napadla, on pa še zmeraj vleče topove iz reke... nikoli se mu nesanja o Katarini, tu je hidravlični hlad... tudi Katarinin angel tu nima kaj iskati, tudi njega zebe, kakor zebe Katarino z razmazano črno mastjo po obrazu, poletje je, a njo zebe, kakor zebe izvoljenca njene mladosti, ki tone pred bitko v neki mrzli reki s svojimi topovi vred, znano je, da so angeli tam, da se
samo tam dobro počutijo, kjer je toplo od ljubezni, ko bi bilo vsaj njej toplo, potem bi se morda angel s tem stotnikom in njegovimi mrzlimi hidravličnimi sanjami bojeval za njeno dušo, ampak... tudi angeli so samo angeli, vojna ni njihovo področje, kjer je mraz, od tam se umaknejo, in tudi Katarinin angel bo odšel, zapustil jo bo, spravil se bo na daljno pot, tja v zvonik pri Svetem Roku, tam je poletna noč, tudi tam je hladno, kakor je pač v Katarinini duši, ampak tam lahko vsaj mirno ždi in čaka, ali bo še kdaj toplo, tam mu vsaj ni treba gledati njenega črnega obraza, čez katerega trepetajo plameni nočne oljenke.
35 Zaprt prostor, nevelik, s koraki je izmeril celico: šestnajst čevljev v dolžino, dvanajst v širino.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani