hlad (101-200)

pokoj. Spet je zaprla okno, ker ji je jesenski	hlad	rezal v razpaljeni obraz.Nekaj hipov je preždela	A
staršev Lucija, ki je začutila skozi rokavce	hlad	snega z Gašperjevega suknjiča. »Mrzel	A
skupaj popustilo in me potegnilo dol, na sovražni	hlad	betona.In v snu se mi dogaja, da se v grozi	A
bliže kot podnevi. Mislila sem, da še mene blaži	hlad,	ki veje z njene gladine, in če sem močno napela	A
presunljivo in vztrajno kakor vselej, kadar se pozni	hlad	naposled le začne umikati zelenemu brstenju	A
»Prav, prav ... Pojdiva nekam, kjer je	hlad	in bova samá,« je rekel Miloš in jo potegnil	A
počasi vzpenjati. Stopnišče je širilo blagodejen	hlad.	Avtomatična luč je ugasnila in Veronika je ostala	A
boš mogel zaspati, bi pa samo legel. V sobi je	hlad.	Okna so zagrnjena.	A
prodirala vanj, toliko občutnejši je postajal gozdni	hlad	in ubogi Lovrek je kmalu drgetal po vsem telesu	A
mesečini osvetljenimi špranjami, a vedno občutnejši	hlad	ga je prisilil, da se je do vratu zakopal v	A
hrbtenici se mu pretaka ledena reka, katere	hlad	ga žge kot ogenj.Pred seboj zagleda lopo, iz	A
svetle, v globel se spuščajoče pramene. Prijetni	hlad	soteske je godil fantovemu prepotenemu in vročemu	A
vendar so jih samevajoče mize in nastopajoči	hlad	pregnali v gostilno, odkoder jim je že od daleč	A
naraščajoči, iz vode in vlažnih poljan puhteči	hlad	ga je pregnal dalje.Počasi stopaje, je vdihaval	A
bližji kot Trst ali nemški Gradec. V mrak in	hlad	zavit je hranil svoje stoletne skrivnosti na	A
pričelo rumeneti, v mraku lega na mesto mrzličen	hlad,	v jutru je dolgočasno in oblačno.Kadar pogledam	A
V njegovi norosti je gorkota, v nas pa je	hlad	in mir ...“ ”Njegov delež je kakor moj in tvoj	A
zadihal od severa neljubljeni, tako zaželjeni	hlad?	...	A
zdaj odpalo listje; vstajal je omotni jesenski	hlad	in po udih me je zazeblo. Zavil sem se tesno	A
dolgimi sencami neizmerna in sanjajoča; jesenski	hlad	je legel na moja lica kakor vlažna maska.	A
Donavo, nisva izpregovorila besede. Prijeten	hlad	nama je pihal v lica, pod plašči, odejami in	A
-	Hlad	nama je zapihal v lica; veter je pozibaval in	A
je ugasnil pod oblaki, v zraku je vztrepetal	hlad,	zadišalo je po snegu.Ko sem po večerji stopil	A
za vsako vrsto sivih stebrov se je v noč in	hlad	razprostrla druga dvorana, še večja od prejšnje	A
lepo je tam doli, Mate!“ Dospela je na vrh in	hlad	iz globeli ji je pobožal lica.Tam ni bilo sonca	A
sta na drugo stran. Iz globeli se je dvigal	hlad,	mirna noč je bila že tam doli in komaj sta razločevala	A
lista na list in na mokri pesek. Hanci je bil	hlad	prijeten, odpela si je bluzo pod vratom. Nekdo	A
odprto suknjo stopaš po prazni ulici; nočni	hlad	ti prijetno boža razpaljena lica.Temnomodro	A
bi se ne opotekel, ker mu je bil omamil glavo	hlad	s hodnika; gledal je v izbo kakor v gosto meglo	A
odprla okno na stežaj, da ji je puhnil v lica	hlad	in sneg. Živo življenje je bilo zunaj; veter	A
Mraz ji je bilo v lice; čuden, trepetajoč	hlad	je segal v život, v srce. ”Marta!“ je vzkliknilo	A
. / lahko nosil v naročju; prijetni večerni	hlad	jima je dihal v lica; globoko spodaj so se vžigale	A
nasmehnil!“ Čutil je, kako mu je polagoma legal	hlad	na lica.Fanny se je igrala z drobtinami na mizi	A
zamahnilo je silno, da nam je bušil v lica	hlad.	Kaj segajo peroti vse do zvezd?	A
Mračilo se je že; ko sem začutil v lica večerni	hlad,	sem se stresel, kakor ob grdem spominu ...Nisem	A
strmo navzdol, iz kotlin se je vzdigal prijeten	hlad.	Voznik se je okrenil k Metki in je iztegnil bič	A
in še v juniju je ležal sneg na dnu. Mrtvaški	hlad	se je vzdigal iz nje; bila je kakor ogromna	A
je lahka sapa in iz dolin je vstajal prijeten	hlad.	Gospá notarka je kljub temu pretiravala, ko si	A
malomarno in še čisto poletno, dasi je bil že	hlad	zunaj; tanka svetla bluza je bila pod vratom	A
bolj domačega. Zapihal mu je v lica prijeten	hlad,	kakor da so se bile zaprle za njim duri žarko	A
prahu so povaljani,“ je pomislil Pavel Negoda in	hlad	mu je spreletel srce.In strah: ”Kaj sem jim	A
smeha. Razgaljena sebičnost ti bije v lice,	hlad	diha od vsepovsod.In neusmiljeni godec gode	A
O Marko, kje boš spal? Ko je že	hlad	in se mrači v dolini. Pod kozolcem bom	A
niso prikazali. Stresel ga je rezki jutranji	hlad,	v srce pa je prišla nenadoma sveža in pogumna	A
je nenadoma za glavo večji od vseh in čuden	hlad	je dihal od njega, kakor da bi bil iz samega	A
je svetlikala bela luč. Stal je na pragu in	hlad	mu je legel na srce, čuden strah. »Tako	A
se tako tesno do mojega obraza, da sem čutil	hlad	njenih lic. ”Kaj niste nič vprašali, ko ste	A
skozi odprto okno je prihajal v sobo vlažen	hlad...	Vse bi pretrpel, ker prenesem mnogo in nisem	A
trepalnice. Zvezde so sijale na nebu zaspano in	hlad	je prihajal skozi odprto okno.V tistem trenotku	A
slutiti srce samo v svoji bojazni ... Vlažen	hlad	je ležal v kotlini; skozi visoka vrata med skalami	A
211 . / ter pil v dolgih požirkih. Prijeten	hlad	ga je spreletel vse do nog.Ko se je vračal k	A
duri samo priprte? Zdi se mi, da je zapihal	hlad	iz noči.“ ”Že je blizu, pravim, že je v veži	A
dospeli do Tičnice, nas je pozdravil prijeten	hlad	izpod črnih smrek; in zadišalo je opojno po	A
bilo, kadar je prihajal od Hladnika; prijeten	hlad	mu je ležal na srcu, čutil se je nekako varnega	A
sanje - kje so? Vzdramim se, čutim jutranji	hlad,	slišim korake zunaj in strah me je, da bi odprl	A
stran 126 . / Župana je izpreletel čuden	hlad.	”Moj gozd je, vsako deblo poznam, pa se mi	A
v kozarcih, skoraj sem čutil njegov prijetni	hlad.	Zaželelo se mi je, da bi šel kam daleč iz	A
bridkost!“ Pavletu je šlo do srca kakor zimski	hlad.	”Torej praviš, da ne bo dela zame?“ je vprašal	A
se zavedel. Tedaj ga je izpreletel prijeten	hlad	po hrbtu, po nogah. ”Že se je ozrla name smrt	A
plamene in morje pljuska, a tu v zidovju je	hlad	in brezdelje prede pajčevino. O, ljubi, vzemi	A
polnosti in krepke ženske polti je dahnil v trpki	hlad	prostora. »Kako si zrasla,« je rekel Peter in	A
tu je pokazal na berača ‒ malo postavite na	hlad!	Vidi se mi, da je vreden najostrejše kazni!«	A
In drvili so se dalje, neprestano v temni	hlad!	Tedaj pa je na dvoru knežjega dvorca	A
na gorkem, nego da bi bili zajezdili v mrzli	hlad.	Tedaj je dal visokorojeni in vrli baron Janković	A
debelega in razpokanega zidovja razširjal se je	hlad	kakor v kleti.Postalo ji je dolgčas.	A
Spočetka je čutil kanonik Amandus, da mu	hlad	dobro dé in da mu krepča onemoglo telo.Ali skoro	A
mGovôri!l mNa tej strani vam prihaja	hlad	do telesa, in odeje ni, da bi vas zagrnila.	A
gospodinja, mbolnega človeka so postavili v	hlad!	Kakšna pravica je to, in ali so to ljudje?l	A
senčnati Zali. Ležal je na nosilnici; in užival	hlad	gozdne sence ter iz polnih prsi srkal čisti	A
Šli so že skozi Stehan. Prijeten	hlad	je dihal iz stare hoste, ki je temnela obakraj	A
krajec meseca je visel med njimi in večerni	hlad	je vzdihoma posnemal višino med Kravjekom in	A
nad vasjo Cesto. Spenjeni konji so začutili	hlad,	ki je vejal iz hoste, popustili urni drnec in	A
korenine, ki so prepregale kolovoznici. Prijeten	hlad	je sveže dihal v gozdnem polmraku.Možu je bilo	A
le konji so zdravo in veselo prhali v jutrnji	hlad.	Cesta se je odmikala Krki in stegovala proti	A
bolj od skrbi ko od vročine. Steza je lezla v	hlad	hoste, božjepotnika sta postajala in se oddihovala	A
stopimo v hišo,« je oče rekel ves vesel, »večerni	hlad	bi ti nemara škodil.« Ančka od veselja in sreče	A
kar ni mogla dvigniti iznad jezera. V jesenski	hlad	so potegnili gorki vetrovi. Zganjali so oblake	A
prostranem jezeru je pa še vedno mrlel samo dež.	Hlad	z gora še ni dosegel nižine.Na kolišču Ostrorogega	A
rodovom v Velikem jezeru ‒? Ostrorogega je stresel	hlad.	Odšel je z mostišča v kočo mladcev in legel poleg	A
zaspal. Preden je Srnjaka prebudil jutranji	hlad,	se mu je sanjalo, da naglo drvi z Zvesto Črnoglavko	A
priložiti na ogenj, da je povsem pošel. Šele	hlad	ga je predramil iz zamišljenosti. Zdrznil se	A
jesenskem dnevu je nastajal prijeten večerni	hlad.	Zamišljen je sedel mladenič na konju; niti zeleni	A
za grmovjem po toplem dnevu prišli na večerni	hlad,	žvrleli so svojo enomerno nočno pesem in tam	A
ga je ganila in dejal je: »Ne, ljuba deklica,	hlad	mi dobro dene.Usedi se tukaj k meni, mati bo	A
mestu bežal pred psi in otroki. Ko se stori	hlad,	naveličajo se Liščevi sovragi ubogega bradača	A
zahrepenel iz samote po druščini. Stresel ga je	hlad:	»Zverina že čuti zimo in ve, da je prešel pastirjem	A
nič ni mudilo z ogretega pograda v jutranji	hlad.	Bedel je in premišljeval, kako bi ugnal podivjani	A
leščerbi, ki nad mizo visi, ter ide potem venkaj v	hlad	pred hišo na klop sest.Lepa svetla noč je; čuje	A
Plahtalič pa molče opazuje, da nastopa mrak in	hlad	in da se pohajkujoča svilena gospoda že umika	A
ne izdale, in se sklonila pri oknu v večerni	hlad.	»Morilka!« se ji je zganilo v vesti.	A
drugače pustili izpred oči!« Dobro mu je del	hlad.	Pomirjen se je zleknil pod skalo in spet zadremal	A
trava prerasla tarnanje? Dotikava se skozi	hlad	ostankov.Grejeva si prezeble misli med možatimi	A
prijetno pod milim nebom dihati mehki večerni	hlad,	vstal je vendar gospod Mirodolski ter peljal	A
mislili, pa hočete po vsi sili od tod. Jutranji	hlad	vas je prevzel, hitro zopet nazaj na gorko!	A
»Pozno je že. Slaba si še, večerni	hlad	ne dé dobro ravnokar ozdravelemu človeku; ko	A
Za góre sonce že zahaja, na zemljo pada rosni	hlad,	sladák spomin mi v prsih vstaja, ljubó me hodi	A
Molčal je in gledal za njo. Obšel ga je čuden	hlad	do nje.Če mora biti konec med nama, pa naj bo	A
pred pristavo in jo vrgli na travo. Jutranji	hlad	je obudil dekle k zavesti.Počasi je vstala in	A
tam iz rebri, to je prva zidanica, V njej je	hlad	in mir, in ob njenih stenah spijo temni visoki	A
stanovanju. Lepa noč je bila, po ulicah prijeten	hlad,	vse tiho, samo tuintam korak zakesnelega veseljaka	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani