rahel (855)

/ Drobni nočni šumi iz bližnjega parka,	rahel	veter.Tihi koraki nekje spodaj, v bližini.	A
v trpljenju mož, v ljubezni zvest, za radost	rahel	in bolest: vsekdar naj pevec duše vnete zemljanom	A
pogledal ni, na prsih roka, od strani	rahel	dotik tuje dlani - zdaj skoraj vse noči	A
zajamem hitro dih, da drug me ne utopi. Kot	rahel	veter zdaj zdrsiš po prstih, srce, kot list	A
najnižjo teraso, s katere se je potem vzdigoval	rahel	oblak in se počasi razpredal nad katraniziranimi	A
tudi po značaju je bil Pierre v trojici bolj	rahel,	bolj mil, saj se je že tukaj na teh terasah	A
varovala od daleč. A tudi v razdalji je bil	rahel	odtenek pomladnega simbola.O, seveda se v barakah	A
telesu utrip življenja, tudi če bi bil še tako	rahel.	Čutil sem, da bi na nekak skrivnosten način vplival	A
da je šlo polagoma skoznje valovanje kakor	rahel	drget, ki se je viseče telo v njem zdrznilo	A
se znašel pred temnim gozdom, je šel skozme	rahel,	a razločen električni sunek.Bilo je, kakor da	A
smo ude k zemlji v upanju, da se bo vanje ujel	rahel	val zdravilnega žarčenja oddaljene rude, skrivnostni	A
besede v spačenke -« Nekje v kotu je bilo sliši	rahel	pi-piii kakor glasek bolnega piščeta, ki so	A
zdi, da je šlo polagoma skoznje valovanje kot	rahel	drget, ki se je viseče telo v njem zdrznilo	A
lahkoto dušita. A tudi po značaju je Pierre bolj	rahel,	bolj mil; saj se je tam na terasi on najbolj	A
senca očitanja. Ne, bolj kakor očitanje prav	rahel	odtenek prošnje. Ona ga je začudeno opazovala	A
Ta glas. Zanj bi bil potreben	rahel	udarec po medeninastem krožniku.Podrsljaj po	A
Posebno v noči. In posebno če visi takšen	rahel	mrč nad temno vodo, takó da se je skoraj dotika	A
/ kapuco, in platno je votlo povečalo tisti	rahel	šum.Njemu pa se je počasi tisti šum spremenil	A
trud zaman. A ni bilo samo to: začutil je tudi	rahel	nemir, ki pa ga ni poznal. »Pol ure	A
se je vlekla bela megla. Po dolini je pihal	rahel	veter.»Vreme bo,« je strokovnjaško prikimal	A
pretiranih risb ni bilo. Viden je bil samo še	rahel	obris, ki naj bi podajal golo razkoračeno prsato	A
kljub bolečini mu je okrog ust spet zaigral	rahel	smehljaj ponosa. Možje so se brez besede	A
Frančiškovi zobje razklenejo in ven pride najprej tak	rahel	stok - a, a ... aa, nato drži nekaj časa usta	A
obrazce. Izkušeni prsti kar plavajo čeznje, samo	rahel	dotik, komaj viden, nežen, bežen, in črka udari	A
potem v dlani čuti mehko živalco. Potem sliši	rahel	drget, ki gre do zadnjega vlakna v telesu, to	A
Videti je bilo le, da so mu ustnice trznile v	rahel	nasmešek - kak odgovor, hotel sem odgovor.Je	A
In tako naprej, vsak dan. Izurjena kretnja,	rahel	zamah, kje so tisti dnevi, ko so jo v šoli učili	A
Rožmanu in Molnariču postaviti konjak na mizo,	rahel	zamah, topo po prtu, malo polije, roka v predpasnik	A
položena, mirna, bela, položena na topli travi,	rahel	trepet in neznan vzgib, da se premaknepremakne	A
trdno dno odkotali med posodo. Potem slišiš	rahel	žvenket in svoje dihanje pod rjuho.spomin.	A
zmogel tudi ubiti. Čutim, da sem danes ves	rahel,	da v meni trepeta neka os, ki ni povsem stabilna	A
čuti. Dobil je kroglo v roko, a je začutil le	rahel	udarec.Verjetno bi bolelo, če bi krogla počasi	A
domov prispel kot paket. Prvič ga je obšel	rahel	strah, kako ga bodo sprejeli doma, kjer so se	A
izjoče. Nežno jo je objel in na čelo ji je dahnil	rahel	poljub. ‒Jaka, ne smeš oditi, ‒ je zakričalo	A
Prijela je Minko za glavo in ji na čelo pritisnila	rahel	poljub.V trenutku je pozabila na svojo tugo	A
šesto, ko bodo njegovi hlapci počivali, napravi	rahel	dež.𠆭obro,’ pravi Tito, ‚samo pripelji mi vsaj	A
zacingetajo čez žlebove, od sten toplo žari, in	rahel	večernik gode v orehovem košatenju.Izpod gozda	A
brezzoba usta so mu bila venomer zasukana na	rahel	smeh.Bili so stari 68, 72 in 78 let in, kakršni	A
je pritrdil Tonček, ki se mu je pričel buditi	rahel	up, da pride vendarle na dan njegova nedolžnost	A
blaga takšnega in takšnega, in je bil njen glas	rahel	in mil kakor zefir.Izbral sem ji najlepšega	A
mladenič iz rodu krastavic ni trenil z očesom.	Rahel	nasmeh mu je zaigral po ostalem telesu in je	A
Beseda o umivanju mu je dala ugoden povod za	rahel	opomin, da sem mu dolžan deset dinarjev za čedno	A
nasadih. Bogu je bilo ljubo to početje, poslal je	rahel,	topel dežek in vzklila je travica, nežna in	A
Tiho, vse tiho. Le	rahel	veter je potegnil, ogenj je zanihal in spet	A
pravdo s Smrekarjem. Toda pod mizo je začutila	rahel	opomin Brestove noge, ki jo je prosil, naj se	A
priklonil, krog ustnic mu je igral še vedno	rahel	smeh, v katerem ni bilo vere v Minkino pomoč	A
štrukelj? Ja, orehov štrukelj je bil videti	rahel	in svež, čeprav nadev ni mogel biti iz orehov	A
Tinetovo srce. Zazdelo se mu je, da je zasledil	rahel,	prerahel utrip. Tine ni mrtev.	A
ki je počasi bledel v nastopajočem mraku.	Rahel	veter je prinašal do njegovega nosu krepko vonjavo	A
sedela mati in sin in sta se smejala; kadar je	rahel	veter razmaknil vejevje nad njima, se je zasvetilo	A
Saj ne veste ...“	Rahel	veter je zapihal preko ulice in zavila se je	A
z odeje tenka, rumena roka, in je pritisnil	rahel	poljub na sklenjene roke.Nato je odšel z resnimi	A
”Firbec, kje je Žaba?“ sem ga vprašal.	Rahel	drget mu je spreletel ves gibki, sloki život	A
gladka in bela, njene ustnice so bile polne,	rahel	zadnji dih pomladi in sreče je še tiho, pritajeno	A
ki je držala steklenico, je začutil v srcu	rahel	nemir. ”Spodobno je bilo moje vedenje,“ je	A
smo bili vajeni; njegova pridiga je bila kakor	rahel	dež na polje,sonca pijano: prijetna pokora za	A
Morje je bilo mirno in črno; zgenil se ni	rahel	val; nikoli ni pljusknila riba na površje.Zajel	A
čisto bele, druge so imele na mehkih lističih	rahel	rožnat dih, kakor se prikaže zjutraj na otroških	A
”Marta!“ Samo hipoma se je ozrla, kakor	rahel	dih od okna je bil njen glas. ”Do jutri!	A
šepet. Zazdelo se mi je nekaterikrat, da čujem	rahel	korak, šumenje krila, poluglasno besedo; ali	A
Pogledal sem jo začuden in sem videl hladen pogled,	rahel	nasmeh na ustnicah.Videl pa sem tudi svoje neumnosti	A
je bilo treba ... Kako je to, da človek občuti	rahel	udarec, pa da ne čuti bolečine, ki grize iz	A
vendar toliko, da je bila kretnja razločna.	Rahel	dih, bežen kakor spomin, je šinil preko njenih	A
zmerom izkobacal. Dobro je še bilo, da je pihal	rahel	veter - tako me je gnal po cesti, kakor kos	A
ter je navsezadnje zaspal. Topla je bila noč,	rahel	veter je pihal, zvezde so sijale zmerom svetleje	A
živeti enega samega življenja, si objokaval	rahel	udarec, ki je bil utripljaju življenja podoben	A
teh obrazih, ki jih vidim in ki jih ljubim, je	rahel	spomin njene nebeške lepote.Zato jih ljubim	A
Pljusknilo bi nalahko, komaj bi zatrepetal	rahel	šum skozi temo.Nič bi se ne zgodilo izrednega	A
vztrepetalo morda poslednjikrat v njenem srcu; samo še	rahel	spomin na izgubljene otročje sanje, na hrepenenje	A
tiho lepoto. Ob sončnem zahodu je bil zapihal	rahel	veter in zašuštelo je drevje na prostranih vrtovih	A
je kvišku zagnal in v globočino potisnil vsak	rahel	dih.Mnogo je takrat hodilo takih ljudi in takih	A
je dolina; zelene loke se smejó pod soncem,	rahel	veter gladi preko zorečih njiv, izza jablan	A
bilo, šolske knjige sem držal pod pazduho.	Rahel	dež je rosil, oblaki pa so bégali ter se razmikali	A
Šimnu kruha in vina. Zvezde so prijazno sijale,	rahel	polnočni veter je pihal od hriba; biriča sta	A
mene malodušje, naj se izpremene zle slutnje v	rahel	dih tolažbe ...Naš Krist in Bog, če je tvoja volja	A
krog drobnih ustnic, prehajala v mehko vdanost,	rahel	smehljaj, ki je postajal vse očitnejši in se	A
odpočili, potlej Bredo zasnubili.«	Rahel	vzdih se je izvil Jerici iz ust, in Anže je	A
Planila je kvišku.	Rahel	mraz jo je spreletel, in stoprav sedaj je začutila	A
Zasilno brv med Tolminom in Volčami je odtrgal	rahel	naliv še tisto noč, ko se je vikar povrnil.	A
dekla je smuknila s ceste v mokrotno vežo. Samo	rahel	dih nečesa sladkega je blažil to smrdljivo vežo	A
»Resnico!« zaihti Ambrozija in se spusti v	rahel	jok. »Torej moramo po propisih blaženega Antona	A
IV. Drugo jutro me je zbudil	rahel	klic: »Vstati je čas!«	A
. / . / stran 275 . / Končno je prešinil	rahel	smeh obraza obeh, prav kakor bi hotela izraziti	A
vedno prav pride boljarju!« Pri teh besedah je	rahel	smeh preplul obraz Ivanu Arkadjeviču. Aleksandru	A
Tu nam ne pomaga nikaka ‘chimia’!«	Rahel	smeh se je prikazal na resnem licu učenega gospoda	A
pravim to, Bog moj, čemu?« Filip umolkne in	rahel	vzdih mu pride iz srca. Z vsemi močmi je iskal	A
zabliskalo, v macesnovem vrhu se je oglasil	rahel	piš.Noč je bila oblačna, brez zvezd.	A
popelje na večno Temno jezero. Prav takrat je	rahel	veter razgibal gladino vode in Veliko jezero	A
postajal modrikast. Okrog že osipajoče se leske je	rahel	veter pozibaval bledomodre cvetove jetrnika	A
Gospodar pa je stopil ob mogočno deblo bresta.	Rahel	veter se je poigraval z njegovim voljnim, velikim	A
Za celo zarjo isker se je dvignilo pod nebo.	Rahel	veter jih je zanesel prav nad kolobar mladenk	A
oblo Brdo. V popoldansko pripeko je potegnil	rahel	veter. Vzboklina Brda je zlato vzvalovila.	A
/ stran 122 . / Jelenu je zapihal v obraz	rahel	veter.Megla se je pretrgala in pokazalo se je	A
taborišča ob pristajališču. Vzšlo je sonce in	rahel	veter je pričel sušiti roso.Gaber je pristopil	A
bil je Pavlek, sedemnajstletni brat Poloničin,	rahel,	tankokožen mladenič, kateremu so vsi sosednji	A
Pred vrati in v oknih je bilo vse tiho. Celo	rahel	smeh je hušnil na vas.Marko je razumel, da se	A
kakor bi precejal vonje, ki jih je prinašal	rahel	veter.Obletel je v skokih drobnico, da je bil	A
adjunktu Megli ne ve nihče več povedati tako	rahel	in neznaten je sled, katerega puščajo take osebe	A
se spustil po klancu v Lučino, med ljudi.	Rahel	vrvež me je mirno sprejel in sklenil sem, da	A
Velike in goste zvezde so brlele po zimskem nebu;	rahel	in mrzel veter je vel skozi gorsko dolino in	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani