In oči strmijo v vrsto nad njimi, ker hrbti so se uravnali, kakor so se uravnali tudi hrbti bolj zgoraj in tisti še više; ko da skušajo oči razbrati v najmanjšem zgibu hrbta odziv čustva na neko dejanje vse gor do vrst, ki so na najvišji terasi in so priče. A ostajajo vendar samo hrbti teles, ki stojijo v položaju pozor; nepremični so, z ogoljenimi lobanjami na ramenih, a vendar se spet zdi, da je šlo polagoma skoznje valovanje kot rahel drget, ki se je viseče telo v njem zdrznilo in nato otrdelo v strumni negibnosti. V zraku pa so zdaj slonu pognale peruti črne ujede, ki vrh hriba kljuje kosti lesene lobanje.