Časih sem mimo njegovih besed prisluškaval proti salonu; posreči se človeku, da sliši v železniškem vozu najtišji šepet. Zazdelo se mi je nekaterikrat, da čujem rahel korak, šumenje krila, poluglasno besedo; ali bile so morda le moje misli.
”Zares ... čemu bi bilo prepovedano prisluškavati mislim, ki gledajo iz oči tako nedolžno, kakor izza grma otrok, ki je bil sadje klatil?