V svitu belega dne, ki je sijal skozi odgrnjeno okno, je bilo njeno bledo, lepo lice nekako čudaško spačeno pod temnim velikim steklom. Mrtva bridkost ji je drhtela krog drobnih ustnic, prehajala v mehko vdanost, rahel smehljaj, ki je postajal vse očitnejši in se končno zgubil v šepetu njenih ustnic: »Da le doktor ni videl, sitnež sitni!« V kletki nad oknom je zacvrkutal kanarček: cvik, cviik, cviiik.