Po večerji se je udobno zleknil na trati pred barako in se zamaknil v škrlatno žareči skalni rob, ki je počasi bledel v nastopajočem mraku. Rahel veter je prinašal do njegovega nosu krepko vonjavo gorskih zeli in ga spominjal davno minulih časov pastirjevanja na Stropnici.
Z rastočo temo pa se je porajalo v Lovreku nekaj nerazumljivega: njegovo prvotno ugodje se je prevračalo v boleč nemir, ki ga je naganjal v zakope.