ko (1.301-1.400)

zapustil je jetništva kraj,	ko	zletel je na livado prosto	A
nedosežne ste mi zdaj	ko	njene bele grudi; in luna	A
krila po pariškem kroju.	Ko	bi le jeziček bolj kot	A
Pa kaj te ne bi ljubil,	ko	zreš tako prijazno, da	A
trgu skoz okna obrazki	ko	mak skrivno pokukali so	A
zeleneča ovenela nisi.	Ko	zbledela si, to si bila	A
prelepih, sladkih sanj.	Ko	že mora zapustiti ravne	A
zapustiti ravne tratice, gore,	ko	že mora daleč iti v večno	A
zlodi tvoja bradica lepà.	Ko	si bila pri koncertu,	A
v kapiteljnu obhajala,	ko	molila je sveto k svetá	A
je. Ali ti si mi bleda	ko	beli sneg, ko beli, že	A
mi bleda ko beli sneg,	ko	beli, že davno skopneli	A
zmedena, zavita in zapredena	ko	buba? Postaneš ti metulj	A
devico; ljubim, še jaz,	ko	ti pišem to kratko vrstico	A
stran 101 . \/ V A kaj,	ko	ti si devica tako slaba	A
hudi se ti zožijo grudi,	ko	se prikažem iz cestnega	A
praznine, kako bi živelo?	Ko	jaz, ki mi gine mladost	A
časi so minili, zbežali	ko	potok dereč, kot oblak	A
ostaneta srci in tuji,	ko	južni dan, severna noč	A
moje srce tišino in mir,	ko	je prišel večer nad temne	A
nad temne goré tedaj,	ko	je zubelj v kaminu žolt	A
V No, časi so minuli,	ko	sem ljubil bledo smrt	A
sem jih... Čolnič hiti	ko	labud belogrudi, vetrc	A
vihar razdel ne bo prej,	ko	zasije zvezda ti večerna	A
valov, neviht obvarje,	ko	zvezda-ljubica le vame	A
sadjem zapeljivo smeja, a	ko	jo če doseči, spet izgine	A
napil vodé, nadeja z vodó,	ko	vpôgne se do nje, premine	A
méda, lic miline, a kaj -	ko	je med nama taka meja	A
striček jezen! Pa kaj,	ko	ni ga svetega Florjana	A
.. stran 133 . \/	Ko	na večer Ko na večer	A
\/ Ko na večer	Ko	na večer ljubo pihlja	A
iz njenih ust sladak,	ko	roža so, rubin in poljski	A
in poljski mak, a kaj,	ko	te ne mara, bedni ljubček	A
bedni ljubček! A kaj,	ko	drugih ji sledi cel kupček	A
polzí čez modri val labud,	ko	z biseri si moči belo	A
ženina, ljubo ga objemaje,	ko	mora proč od nje na tuje	A
nje na tuje kraje. In	ko	že skorajda narazen gresta	A
se prikazale na lici,	ko	boš spoznala ta ljubav	A
čas prerójene nature,	ko	plava lahna megla vrh	A
lahna megla vrh gorà,	ko	se planinski svet ljubó	A
mislih na večerne ure;	ko	sončna luč meščan, slikar	A
v samoti senc brbljá,	ko	noč v njem kaže svetle	A
Le tebe vzrlo je oko;	ko	črno noč komet, tako temo	A
Fugger ali Krez. več	ko	nebo zvezdà in drevja	A
tolikrat samotna duša plaka,	ko	v strastnih radostih telo	A
kolikrat samotna duša plaka,	ko	v burnih radostih telo	A
se ženinu oko zavzame,	ko	jo zagleda nežno pred	A
mračnó si bilo nekdaj! A	ko	ti je vzcvetel ljubezni	A
gibki čoln ga orje. A	ko	se pomračilo je obzorje	A
kakšno si biló mi do tedaj,	ko	v nje očeh zagledalo si	A
strastnih hrepenenj prečuta,	ko	ure za minuto se minuta	A
Maeterlinck I	Ko	pride noč, sodruga fantazije	A
drugače sem te videl jaz,	ko	zrl sem en trenutek ti	A
trenutek ti v obraz tedaj,	ko	si, nebeški gospodar,	A
te, ah, toli-tolikrat,	ko	v majnikovo noč si poln	A
kore svetlih mirijad.	Ko	zdaj si prišel v strašnih	A
jutru vzbudil novih nad.	Ko	gnali so nebroj z gorâ	A
ljubico v samotni uti,	ko	čevrljamo trije neopaženi	A
zakriti od brez. Ali	ko	poldne zvonijo zvonovi	A
pozdravi z visokih nebes?	Ko	te poljubijo žarki njegovi	A
ljuba po šumni poroki,	ko	se približa tajinstveni	A
mi več, srce, miruj!	Ko	pa izginejo črne meglice	A
po beli cerkvi dol. O	ko	bi res le živa bilà. zaslúžila	A
drugimi pride drugi sin,	ko	bliža temna se noč. ‚Ná	A
sredi polja širnega.	Ko	pa je ležàl in gledal	A
čutil tako zapuščenega...«	Ko	tako je gledal v zvezde	A
\ .. stran 207 . \/	Ko	tretja je ljuba, smrt	A
potoček in vetrc s farani,	ko	ima nevesta že sivo glavó	A
Podgorska svetnica	Ko	približa se mrak, zapusti	A
vetrc zavel od zapada.	Ko	še rožica moli, devojka	A
besedo poslušala sladko; a	ko	se na cesti tam ločil	A
lagala, gozdarjeva hči,	ko	to si očetu dejala! »No	A
konjiča, hej, vrana mi dva	ko	ptiča brzà nad poljanami	A
zakonski ti mož, a kaj,	ko	ga menda hotela ne boš	A
za eden vroč poljub.	Ko	k ljubi legel je, še priče	A
še priče ni prizval;	ko	ji prisegel je, še luči	A
preljubeznivo poljubi,	ko	se vrne: in kmalu ptički	A
jahaje nekdaj skozi. In	ko	je zagledal grad v daljavi	A
vsaki grajski sobi krasno	ko	sred raja, tiho kakor	A
morje odnese ga, prej	ko	se bode okopal. Toda tam	A
pili so, poetje, avtorji	ko	muhe pijani kmalu bili	A
na dan godu, Pepínica,	ko	gora je v cvetju tam daleč	A
oknu pridi, drug ne vidi,	ko	nebeške zvezdice; se prikaži	A
. / . / stran 10 . /	ko	misel jaz, ki spejo v	A
Kam?	Ko	brez miru okrog divjam	A
saj ni préd bilo veselo,	ko	se zate je unelo, naj	A
se govorica ti zmeša,	ko	me zagledaš med drugmi	A
plašnim′ očmi. Večkrat,	ko	utrudena praznega hrupa	A
si želiš. Marsikdej,	ko	ti tvoj ljubi zapoje,	A
vera Nebeško sijejo oči,	ko	so sijale prejšnje dni	A
lica zorno še cvetéjo,	ko	so préd cvetle. Se usta	A
cvetle. Se usta smejajo	ko	préd, sladkost ni manjši	A
préd bom dušo zgubil,	ko	nehal te ljubít′, si z	A
ga treši gróm; prost,	ko	je bil očakov, naprej	A
oblast in z njo čast,	ko	préd, spet naša boste	A
ni take je mladenke,	ko	naše je krvi dekle; naj	A
hrepené dočakat′ dan,	ko,	koder sonce hodi, prepir	A
. / . / stran 26 . /	ko	rojak prost bo vsak, ne	A
njih dela prileten samče,	ko	pride smrt bela, na nji	A
samoten živi, se v slavi,	ko	zgrudi ga smrt, prerodi	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani