ko (1.201-1.300)

jok v očeh, žal spomin,	ko	grob zakrit je, dolgčas	A
Ugasnil bodem tudi jaz,	ko	bode smrtni dih zavel	A
mlad in star usahne on,	ko	pasti mora ta. A koliko	A
da tepce si ustvaril!	Ko	tudi nje z modrostjo bi	A
sem dolžnik, bogati les;	ko	sem zagledal žarko luč	A
se tiste strašne dni,	ko	vsem odpre grobove božji	A
jo kot bajen grad. In	ko	bi nežen deček bil in	A
plakála celo v nebesih,	ko	bi znala, da solze toči	A
čustva mi nocoj drhte,	ko	pojejo zvonovi vsi. »Nebeški	A
stran 79 . / Gazele	Ko	pade mrak po zemlji, nesoč	A
le to vzdihujoč: Oh,	ko	bi jaz tudi mirne duše	A
se zoper tebe naperi,	ko	smatraš je najbolj za	A
. / . / stran 83 . /	Ko	prvikrat vidiš človeka	A
zaseka, ne sodi! In	ko	izrečena je sodba, za	A
črna mi zazevala gomila	ko	je obup do vrha prekipel	A
glej, tebe sem imel,	ko	bil sem svetu celemu sirota	A
sem svetu celemu sirota,	ko	v družbah sem vzdihával	A
sem vzdihával osamel,	ko	vsakdo hujše je obsojal	A
lepota gre nam v slast,	ko	vi znad bukev gledate	A
je lepo, nič ni grdo ...	Ko	junija procvita gosta	A
odgovor je ženjice ‒.	Ko	lije čaroviti svoj sijaj	A
ga hoče skriti, sled.	Ko	tvoj prijatelj te s posmehi	A
. / . / stran 99 . /	Ko	sem se jaz na solzni svet	A
vrni ure davno mi prešle,	ko	sok sem mlatil, ne pa	A
to sem želel mnogokrat:	Ko	mine v grobu leta doba	A
usliši vzklik njegov.	Ko	mrak večerni svet zagrne	A
teboj govoril bom nocoj O,	ko	bi vedel ti ‒ o čem!	A
premislek tvoj globok.	Ko	zopet se pogreznem v molk	A
‒	Ko	se vihar zavil je v molk	A
Varujte me, otroci!	Ko	v tretje sine zor, sprejme	A
nad Moravo je stal. A	ko	se za gorami je v tretje	A
že je v ječi cepnil.«	Ko	v tretje se pojavi tek	A
obraza nje milobne črte.	Ko	je završil sliko drago	A
stran 134 . / Izgine,	ko	trenil bi, bela žena,	A
in govor tvojih usten,	ko	naskoke si odbijal z zida	A
naskoke si odbijal z zida,	ko	rojake svoje v boju hrabril	A
ljubile. Kaj bi dala,	ko	bi znala!Dejte, kote srca	A
poklanjali tudi se meni,	ko	vedla bi k nama jih pot	A
In po nas zastaja kri,	ko	umro nam dragi znanci	A
zemljan je varno spravljen,	ko	v smrti mu zatone dan	A
Kaj te čaka, divja roža,	ko	iz popja se vzbudiš, ko	A
ko iz popja se vzbudiš,	ko	te sončni žar poboža,	A
te sončni žar poboža,	ko	zardiš in zadehtiš. Kmalu	A
kri. Hvalimo le Boga,	ko	nam zakrije svet, da vstati	A
vstal, na glas izjokal se,	ko	bridko bi spoznal, kako	A
pokop tedaj ne prigode,	ko	na polje in vrt, doline	A
. / . / stran 30 . /	ko	sem potrt in sam k nebesom	A
sam k nebesom roke vil,	ko	sem s solzami stopil čez	A
Večerni zvon, o mili zvon!	Ko	zarja z modre nam višave	A
sladek ga navda pokoj,	ko	tiho v srcu moli ave,	A
nemirnega krilate hčere,	ko	nisem ne Prešeren, niti	A
/ Preroški angel	Ko	smrtna že solza sili v	A
49 . / Moja daritev	Ko	vlekel bi na svojem gradi	A
duh in srce mi utripa,	ko	žive podobe preteklosti	A
Bridkim bi utekel kaznim,	ko	bi nekdaj molčal več in	A
usojena grenka je kupa. In	ko	sem te nekdaj ljubil nem	A
zdaj ne preklinjam jaz,	ko	sem te na veke izgubil	A
sovražnim mojim krogom!	Ko	videla bi v dušo mi globoko	A
III. Čas beži	ko	silen veter za seboj podira	A
68 . / Očetu Nocoj,	ko	pojemajo luči na grobih	A
zgubano lice. Nocoj,	ko	umirajo tožni zvonovi	A
pogovor slišim. Nocoj,	ko	stopam osamljen naproti	A
hodim še po svoji poti.	Ko	se je gnetel ljud naprej	A
mi je blato grdo. In	ko	sem vstal, morda je kdo	A
majniku nas slavec čara,	ko	v pesmih toži mehko bol	A
čara tudi nas Njagara,	ko	z gromom stresa breg in	A
82 . / Če zdaj celo,	ko	v smrt divjam, strupeni	A
Tako sem suh in stisnjen	ko	prga, in nekaj že let	A
on jo uživa brezskrben	ko	ptič. In kdo ne misli	A
Imel je prav Descartes,	ko	veli, po mučnih mislih	A
vsakdo si pravi »jaz«,	ko	vsakdo nosi drugačen obraz	A
še zdaj ves vztrepetam,	ko	spomnim se njene postave	A
bila je pozna jesen,	ko	zdaj ‒ na rdečega šipka	A
zamotanih in temnih tako,	ko	včasih nad nami jesensko	A
jaz tudi sem spisal sam,	ko	nosil sem ogenj še v srcu	A
stremi vsakdo krilat,	ko	žejen popotnik za vinsko	A
česa ‒ sprhnele so vse,	ko	v grobu telesa. A mirno	A
svojo pametjo smešiš,	ko	skrbno polniš posode brez	A
zdaj pogled je rosen,	ko	spomnim se preteklih dni	A
bi me morda obglavil,	ko	hodil bi drugačno pot	A
prav. Čemu vprašanje,	ko	noben odgovor ne bi mogel	A
Ali pa. In	ko	bi zopet prejšnjim sanjam	A
113 . / Sam ne veš	Ko	zbudiš se zjutraj, kaj	A
raka ‒ sam ne veš. In	ko	trudna roka ti omahne	A
kdo med živimi za tabo,	ko	te v hladni grob spuste	A
je vse drugače zdaj!	Ko	sem pred leti videl tvoj	A
odgovor. Kaj si našel,	ko	prerano vrnil si se k	A
razkrival, kaj čuti mu srce!	Ko	pride bela žena, on leže	A
ogrel, mogel bi in hotel,	ko	bi ‒ smel. Moje čustvo	A
skrivnostno - kakor luna,	ko	skoz goste sence zre zrejo	A
smehljajo se mu zvezdice,	ko	skrije se za hrib. A da	A
deli te noter v oltar,	ko	bila bi kaka svetnica	A
Mojzes, da prej bi umrl,	ko	prišel v to Jeriho mesto	A
kakor zvezda vrh neba,	ko	utrne se... Ti je v jasni	A
- če pógled jezen je,	ko	v srcu le ljubezen je	A
ni skritih, lilij belih	ko	sneg. Toda ti si krasnà	A
tvojo lepoto zdaj pojem,	ko	črna meglica izginila	A
srečo zopet si mi dala,	ko	si me ljubó pogledala	A
me ljubó pogledala, in	ko	si mi belo rôko dala,	A
zopet kakor drobni ptiček,	ko	zapustil je jetništva	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani