Gotovo si lepa gozdarjeva hči, o kteri vse ljudstvo okrog govori, da večer vsak h kapelici roma?« Ni vedela ona ni kaj ni kako in molče mu podala je belo rokó in besedo poslušala sladko; a ko se na cesti tam ločil je, oj to se lepo priporočil je in obljubil ji priti čez kratko. »Lepa hčerka mojà, prej vesela tako, zakaj si, zakaj si začela tako povešati lice otožno?