ko (1.101-1.200)

smejala današnjim solzam,	ko	se bo vrnil bogat in gosposki	A
Saj se jaz ne jokam,	ko	vem, da ne bo Lojz ničesar	A
lipoj je starec sedéval,	Ko	mrak se je znižal do stréh	A
junaška je krí! »Turčínov	ko	listja in trave Prihrulo	A
zêmeljski raj! Še dražji,	ko	zemlja pa tvoj mi je ród	A
zarja pripelje že dan:	Ko	trénil bi, blesk ves ugasne	A
glasán. In vsak dan,	ko	že bratje ostáve božji	A
zlate Vdolbsti mogel,	ko	kipárja dléto Črke vdolbe	A
sveto, Da ljubiti hčete se	ko	bratje, Mirno bodem se	A
prag zahaja dan na dan.	Ko	poštar trobi v rog glasán	A
« Pa,	ko	je redóvnik zatisnil okó	A
mi znana se zdi ... Čuj,	ko	o svobôdi se li ne glasí	A
ne najdeš nikód.« »In	ko	bi nas tujci grdíli, Domačo	A
glas je solzíla se mati,	Ko	težko jemál sem slovó	A
... Do maja se mi zdí,	Ko	kuriti nehámo že pečí	A
ej ljuba ti toplota,	Ko	godci gódli bi okróg života	A
koči tam pri nas je.	Ko	zdaj-le brílo je krog	A
gnilih gób, Živ mrlič,	ko	svoje dní modri Job.	A
njega obrne se v strán,	Ko	mimo gré tujec ves sladek	A
gospodár že v Pirotu,	Ko	piš privihrá nam še v	A
Pogrešal ne bode me nikdo,	Ko	s tega izginem svetá.	A
roké.« »A, kralj moj,	ko	smrt me poljubi, Zakličem	A
obuva jih in jih obláči.	Ko	največe so pred hišoj	A
poštêno trebuh svoj gostiti,	Ko	tvoj sosed mora se postiti	A
svetu róma! Roma Solus	ko	berač okoli, Boga hvali	A
« kliče pešcev tropa,	Ko	po cesti rômar mimo stopa	A
Solus!« pravijo vaščani,	Ko	priróma k njim popotnik	A
vzdihi mu iz prs kipíjo,	Ko	ob zárji ptice žvrgolíjo	A
pevaje. Káj zagleda? ‒	ko	iz megle s kraja Pred	A
krasni dom njegóv je! In,	ko	da so se odprli zidi,	A
brez sape, osúplo zróč,	Ko	v tléh ukopán stojí Peter	A
ti ón je tisti čas;	Ko	tebe ní biló domá, Bilà	A
spoznám.« Prokólnši sina	ko	besán, Obrne se od njega	A
Siljasta se zmaje kučma,	Ko	iz sanj se vzdrami Ali	A
v očí ‒ Pa tukaj mar	ko	déte bi trepêtal, Če list	A
prinesó mu vsi novíco,	Ko	síne svit: »Sinóč umrl	A
bil je topel, krasen,	Ko	priromam tu pred klošter	A
vršila se je v Zajcu lépem,	Ko	smo šteli leto: tisoč	A
globôko vdrtih lésk ‒	Ko	svéč mrtvaških dvoje blésk	A
A ón, a ón mi oprostí,	Ko	pride iz tujíne?‒	A
dolgim nosom otide.	Ko	Vída pa hoče peči kruh	A
jama, Spominja se dan,	ko	je béžal Pesján, Spominja	A
mudí? In kaj porečeš,	ko	brez zmage, slave Domóv	A
kričálo vse je gori náme,	Ko	bôrce svoje sem ostavljal	A
gor! Naš bo Andétrium,	ko	vstane zor« ... Uklénjen	A
Bato mirno mora zréti,	Ko	vrag razdéva grad mu zadnji	A
vrelec, pári in kadí se,	Ko	iz kôtla voda ven kipí	A
Krasnejša, močnejša,	ko	préj! »Kdó si, čarodejka	A
Bog vé!« »Solnce prvo	ko	zlató se svéti, Drugo	A
poménja!« Glas zagrmí jim	ko	grom ‒: Velikán sred njih	A
Káj meni Alénčica mrtva,	Ko	žívo Alenko imám ‒ Za	A
Alenke ne dám.« »Oh, več	ko	za mrtvega kralja, Za	A
mrtvih vojakov redí, Več	ko	za Alenčico rajno ‒ Za	A
višavi se krešejo strele,	Ko	sodnji dan vžgati bi htele	A
démant ogromen iskrí se.	Ko	solnce to v gori žarí	A
sanja o starih ti dnéh,	Ko	prežal po hostah je téh	A
« »	Ko	sila do vrha vskipí ‒	A
jeklene zdrobíl bo!« »	Ko	sodnji dan grom bo grmél	A
uprè ‒ S stežájev na mah	ko	samé zagrmé: »Tu smo,	A
nosílo bi vsako drevó!	Ko	nálašč, prekrasna ‒ vešála	A
Tiho vse okoli tebe.	Ko	solnce ti sije, molčíš	A
solnce ti sije, molčíš; A	ko	noč na tebe pade črna	A
cesti tod mimogredé.« »	Ko	naraslo to vejévje, cvetje	A
posléj več je ne bó!« »A	ko	pólnoč kládivo odbije	A
duše nerešene spas.« »A	ko	pólnoč kládivo odbije	A
tudi gledal čuda tvoja,	Ko	doba napóči duhóv?«‒	A
krasni minúli ti čas,	Ko	Turkom sva cépila glave	A
Umrjem vam rajši stokrat,	Ko	énkrat še iti na tlako	A
‒« »	Ko	zmánemo Turke krščanske	A
ti ‒ deklè slovénsko!«	Ko	razúmel Tahi je zdravíco	A
prvi: Sava teče bistra,	ko	popréje. Jaše gledat Tahi	A
pódse: Sava teče bistra,	ko	popréje. »Čarovníštvo	A
poldnéva: Sava teče bistra,	ko	popréje! Divje škriplje	A
gor in dól Po ulicah,	ko	še nikól: »Le vkup, le	A
sebó; Nad ôgnjem žolt je	ko	zlató!« »Nánj séde veličanstvo	A
vzprejeti dnes!« »Žarí se	ko	zlató ti vsa Saj v živem	A
dana sladka oblast.	Ko	smo v mladosti plavali	A
hladila izlivali v srce,	ko	sine zor? To vem, da boste	A
krilati, neuzdržni čas,	ko	pred očetno hišo v senci	A
pôkoj duše mi povrni,	ko	miren vstajal sem in miren	A
Toda nikar, nikar! ‒ Oh,	ko	bi gledal samo trenutek	A
je stvarstvo prečista,	ko	ptičev jo zbor popeval	A
spominjam se dobe prijetne,	ko	vidiva spet se po dolgih	A
spomnim: hipe je imel,	ko	pod žaljem je ogromnim	A
pije spanja bežne čare,	ko	nas bedeče delo tare!	A
kot pel si pred leti,	ko	zrla pred sabo sva vinske	A
meni, kot pel si ob časi,	ko	v Vlahinjo nama pogled	A
slavčevi glasi zveneli,	ko	sončni je žarek zašel	A
meni, kot pel si za dobe,	ko	gledala cerkev sred belih	A
si za pomladjo tudi ti,	ko	je minil srpan. Zdaj,	A
je minil srpan. Zdaj,	ko	vsa priroda je umrla,	A
višje vede v večni Rim, in	ko	si zadnjič roko mi podajal	A
spomine vsaj na čase,	ko	v pomladi sva zeleni naprej	A
Molčala so debla siva okrog,	ko	nem sem razmišljal nezgodo	A
budil bi jaz malo, in	ko	bi se tudi vam glasni	A
smrt, ki ljubi vse ljudi,	ko	brate. Na miren kraj,	A
bodeš tudi pel nekoč,	ko	pokoj najdem v črni zemlji	A
napev naj tožen mi zloži,	ko	smrt zatisne mi oči, ko	A
ko smrt zatisne mi oči,	ko	ležal bodem v tesni raki	A
v črno zemljo gre? In	ko	leže pod gomilo, ali misli	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani