Ko junija procvita gosta seč, popevajo večerne pesmi ptice, nasloni se mladenič krepkih pleč na koso, tiho vpraša nežno lice: ‒ ‚O, Manica, kdaj bodeš moja, kdaj?’ in vroč pogled odgovor je ženjice ‒. Ko lije čaroviti svoj sijaj nad temnim logom plavajoča luna, mlad vitez gleda bajni nočni raj v blestečih valih grajskega tolmuna, srce mu v čudnem hrepenenju mre, v desnici tepeta mu zvonka struna ‒ ‒ vi gnocala, vi glupci, starci, he to lepo je, ni lepo li ‒ recite?! Če ni ‒ pa kaj govoril bi še dlje: mi lepo uživajmo ‒ vi učite!